Tako je na današnji predstavitvi knjige na ministrstvu za kulturo poudarila v. d. generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu Maja Bahar Didović.

Publikacijo o akvarelih iz zbirke Informacijsko dokumentacijskega centra za dediščino (INDOK center) je izdalo ministrstvo za kulturo. Akvareli so po besedah glavne urednice knjige Tee Mohorčič nastali v različnih obdobjih in iz različnih razlogov, vsem pa je skupna dokumentarna vrednost.

Akvarel: dokumentacija v času pred barvno fotografijo
Zbirka obsega 274 akvarelov. Najstarejši je akvarel Hansa Petschnigha iz leta 1864, drugi so večinoma iz prve polovice 20. stoletja. Pred barvno fotografijo so bili najpogostejši način dokumentiranja kulturne dediščine. Večinoma so na posameznih listih, izjemoma list vsebuje dva akvarela, posebnost pa sta po njenih besedah akvarelna bloka avtorjev Herberta Kartina in Franja Goloba.

Jedro publikacije tvorijo reprodukcije vseh 274 akvarelov
V publikaciji je akvarel predstavljen na eni strani kot pomemben dokument dediščine in na drugi kot slikarska tehnika. Predstavljeni so vsi avtorji, bolj znani obširneje, nekateri zgolj v nekaj besedah, poskušali pa so tudi odkriti in opisati razlog nastanka posameznih akvarelov, saj so nekateri nastali po naročilu, drugi so bili odkupljeni, nekateri so nastali med restavriranjem, spet drugi po naključju med popotovanji avtorjev po Sloveniji. Jedro publikacije tvorijo reprodukcije vseh 274 akvarelov.

Sekretar na direktoratu za kulturno dediščino in član uredniškega odbora Gojko Zupan je publikacijo označil kot "materializacijo zaključka ELKD-ja". Poudaril je, da je na eni strani nujno, da gradivo INDOK centra predstavijo javnosti, in na drugi, da akvarele zaščitijo, in to je po njegovih besedah tudi eden izmed ciljev publikacije. Poleg tega želijo z njo opozoriti na avtorje akvarelov in pri akvarelih, ki so nastajali v procesu restavriranja ali dokumentiranja fresk, na načine restavriranja.

Strenen občasno presegel raven dokumentiranja
Med avtorji akvarelov je izpostavil slikarja Mateja Sternena, ki pa v knjigi ni predstavljen kot izvrsten impresionist, ampak z dejavnostjo, s katero si je služil vsakdanji kruh. Vendar je, kot je povedal Zupan, Sternen v svojih akvarelih občasno presegel raven dokumentiranja, zato je v zbirki tudi nekaj izdelkov, ki bi jih lahko označili za umetniške.

Popularizacija kulturne dediščine
Zbirka akvarelov INDOK centra je bila sicer v digitalizirani obliki že predstavljena na razstavi v Narodni galeriji leta 2013 ob 100-letnici spomeniškovarstvene službe na Slovenskem. Evropsko leto kulturne dediščine (ELKD) 2018 pa je spodbudilo izid publikacije. Knjiga je po njenih besedah namenjena tako strokovnjakom in študentom kot tudi najširšemu bralstvu, saj je njen cilj popularizacija kulturne dediščine.

INDOK center po besedah Tee Mohorčič v svojem arhivu hrani bogato in raznovrstno gradivo spomeniškovarstvene službe, ki je razdeljeno na več dokumentacijskih zbirk – fotografije, negative, steklene plošče, načrte, risbe in zbirko akvarelov, ki spada med najstarejše dokumentarno gradivo v INDOK-u.