A kot je poudarila zgodovinarka z univerze Heidelberg v številnih državah še zmeraj ni znan celovit obseg njihovega preganjanja Romov v drugi svetovni vojni, saj obstaja ogromno neevidentiranih primerov. Zato je bolj ali manj obveljala hipoteza, da je mogoče govoriti o približno 200.000 mrtvih, je povedala za francosko tiskovno agencijo AFP.

Pomanjkanje dokumentacije tako izpred vojne, med vojno kot tudi po vojni
Posebej je omenila primer Estonije, kjer je bila romska skupnost tako rekoč izbrisana in posledično ne obstaja več narečje njenih pripadnikov. Tudi skupnosti v državah, kot so Belgija, Nizozemska in Hrvaška, so bile še posebej prizadete. Po drugi strani pa jih je več preživelo v Franciji, Bolgariji ali Romuniji.

Dejstvo, da ni podatkov o velikosti celotne romske skupnosti pred drugo svetovno vojno, sicer otežuje raziskovanje zgodovinarjev. Danes naj bi ta skupnost štela približno 12 milijonov ljudi iz širokega kulturnega okolja. Med njimi jih je več sto, ki so preživeli holokavst. Še eno otežujoče dejstvo je, da so bili ob koncu druge svetovne vojne uničeni številni dokazi, v obdobju po vojni pa je tudi sledila stigmatizacija romskih žrtev, je še povedala zgodvinarka.

Spletna različica enciklopedije, ki se nenehno posodablja
Enciklopedija nacističnega genocida nad Sinti in Romi v Evropi od julija 2020 nastaja na Raziskovalnem centru za anticiganizem na Oddelku za zgodovino Univerze v Heidelbergu na podlagi koncepta Karole Fings in z izdatnim financiranjem nemškega zveznega zunanjega ministrstva.

Enciklopedija vključuje spletno izdajo, ki jo je od marca 2024 mogoče brati v nemškem in angleškem jeziku ter se nenehno dopolnjuje in posodablja. Prav tako je načrtovana tiskana različica v nemškem jeziku. Pri nastanku enciklopedije je za zdaj sodelovalo več kot 90 znanstvenikov iz 25 držav. Do konca tega leta naj bi enciklopedija obsegala okoli 1000 člankov, zaradi česar med drugim predstavlja mejnik v raziskovalni in izobraževalni dejavnosti.

Raziskovanje na mednarodni ravni šele zadnjih 20 let
Šele v zadnjih dveh desetletjih je zaznati napredek raziskovanja na mednarodni ravni, kar je veliko prepozno za zbiranje pričevanj nekdanjih deportirancev, ki so jih nacisti odvisno od taborišča ločevali s črnim ali rjavim trikotnikom z oznako Z, ki je pomenila Zigeuner (Cigan), in taboriščno številko. Francoska zgodovinarka Henriette Asseo ob tem opominja, da so številnim Romom, ki so preživeli koncentracijska taborišča, po vojni tako v Nemčiji kot v drugih srednjeevropskih državah odrekali državljanstvo in od njih zahtevali dokazila o prebivališču, s čimer so pristojni "najpogosteje storili vse, da bi preživeli ostali brez odškodnine".

Evropski dan spomina na holokavst nad Romi in Sinti šele zadnjih 10 let
Priznavanje genocida nad Sinti in Romi se je začelo šele v 80. letih preteklega stoletja. In šele leta 2015 je bil 2. avgust razglašen za evropski dan spomina na holokavst nad Romi in Sinti. Med preživelimi je na primer Rosa Schneeberger, pripadnica Sintov iz Beljaka, ki je imela komaj pet let, ko so jo z družino izgnali v Lackenbach v Avstriji, največje internirano taborišče za Rome in Sinte v tretjem rajhu. "Lačna nisem bila le, ko sem konjem ukradla hrano. Hranili so jih bolje kot nas," je povedala za AFP o svojem času v taborišču, kjer so otroke med drugim tudi kamenjali, odrasli pa so garali v gozdovih, pri gradnji cest ali drugih javnih delih.

Preživeli o izkušnji taborišča pogosto niso vedno govorili s potomci
Nacistično nasilje je preživelo le 10 odstotkov od 11.000 avstrijskih Romov in Sintov. Približno 4000 so jih poslali v Lackenbach, kjer jih je 237 podleglo boleznim, mrazu in pretepanju. Številne so poslali v taborišči smrti v Chelmnu ali Auschwitzu na Poljskem. V številnih romskih družinah se spomini na vojna grozodejstva tudi niso vedno prenašali naprej. Poleg tega se številni preživeli iz taborišč niso poročili z Romi in so prenehali govoriti jezik svojega otroštva. Med njimi je na primer Christine Gaal, ki se je leta 1949 rodila mami in očetu, ki sta se odpovedala tipičnemu romskemu priimku Sarkozy. Nihče v njenem domu upokojencev na Dunaju ne pozna njene preteklosti. "Če bi vedeli, da sem Rominja, ne bi bili tako prijazni do mene," je poudarila za AFP.