Na videz navaden kos oblačil, za dečka pa oprava, v kateri je v mrzlih mesecih zapustil domovino, da bi našel varno zatočišče.

Prav v tej pižami je sin Natalie Stepanenko zbežal na varno v Slovenijo. Poleg pižame so tu še copati, vedra, bluze, izvezene z narodnimi motivi, pa vse do knjig in receptov, pravi Katarina Jurjavčič, avtorica razstave Ukrajina pripoveduje. Poleg razstave, ki prinaša zgodbe ukrajinskih beguncev, ki so se zatekli v Slovenijo in Slovencev, ki so jim pomagali, na postavitvi Mama, jaz nočem vojne! na ogled postavljajo risbe ukrajinskih otrok skupaj z risbami iz druge svetovne vojne.

Po besedah kustosinje so projekt začeli marca lani na pobudo nekdanjega direktorja muzeja Jožeta Dežmana, da začnejo zbirati pričevanja ukrajinskih beguncev v Sloveniji. Najprej so stike iskali prek Rdečega križa in Karitasa ter Ukrajincev, ki že dlje živijo v Sloveniji, pozneje pa so se jim pridružili še drugi. Razstava prinaša 26 zgodb ukrajinski beguncev, ki jih spoznamo prek predmeta zanje pomembne simbolne vrednosti.

V intervjujih Ukrajinci spregovorijo tudi o življenju v Ukrajini pred vojno in razlogih za odhod iz države in prihod v Slovenijo. Nekateri so se za Slovenijo odločili, ker imajo tu prijatelje in druga osebna poznanstva, drugi so uporabili gospodarske stike. Veliko jih je v Slovenijo prišlo tudi po ključu "pomagali so nam prijatelji od prijateljev", pravi Katarina Jurjavčič. Nekaj je tudi "padalskih variant", ko denimo neki mlad Ukrajinec vidi oglas za službo v Ljubljani, si na spletu pogleda, kje to je, mu je všeč, in gre.

Ob bok zgodbam Ukrajincev so v osmih pridruženih pripovedih postavili še Slovence, ki so se angažirali pri pomoči beguncev. Med njimi svoje zgodbe podajo direktorica urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj, dirigentka Živa Ploj Peršuh in fotoreporter Tamino Petelinšek.

Vojna je enaka, otroci rišejo iste motive
Razstava Mama, jaz nočem vojne je nastala v sodelovanju s poljskim veleposlaništvom. Navdih zanjo je bil spletni portal Mom I see war (Mama, vidim vojno), na katerem ukrajinski otroci objavljajo risbe na temo vojne. Nekaj teh risb so uvrstili tudi na razstavo, na katero so vključili tudi risbe otrok iz druge svetovne vojne. Po besedah kustosinje želijo s tem pokazati, da je vojna enaka. Ne oglede na čas in specifične okoliščine, rišejo otroci v vojni enake motive.

Postavitev predstavlja risbe poljskih otrok, ustvarjene leta 1946, ki so izkusili okupacijo nacistične Nemčije, in risbe ukrajinskih otrok, ustvarjenih v času sedanjega oboroženega spopada v Ukrajini zaradi ruske agresije. Razstava je del skupnega poljsko-ukrajinskega projekta 1939-45 Poljska/2022 Ukrajina, ki ga vodita Poljski državni arhiv in projekt Mom I see war, so zapisali v muzeju. Ta se je za projekt povezal z Zavodom Rokavička – ukrajinskim centrom v Sloveniji, kjer so pripravili likovne delavnice s temi otroki.

Obe razstavi bosta na odprti do 24. aprila. Odprtja se bosta udeležila tudi poljski veleposlanik Krzysztof Olendzk in ukrajinski veleposlanik Andrij Taran.

Te dni bo ob prvi obletnici vojne v Ukrajini več dogodkov. Drevi ob 18.00 bo potekal pogovor z ukrajinskim pisateljem Markom Livinom, ki ga bo v Mirnu vodila predsednica združenja PEN Slovenija Tanja Tuma, v Kinodvoru pa bo predpremiera dokumentarnega filma Glasba prihodnosti, ki ga je RTV Slovenija posnela o projektu evakuacije in integracije mladih ukrajinskih glasbenikov Music for the Future.