Nekaj besed o vodniku
Današnji prispevek je drugi v novi seriji z naslovom "S kolesom po Kranjskem", v kateri si bomo ogledali mnogo zanimivih kolesarskih poti, spoznali zgodovino kolesarjenja na Slovenskem, pa tudi v praksi preverili, ali je mogoče v današnjem času kolesariti po navodilih izpred več kot stoletja. Ogledali si bomo zanimive opise kolesarskih tur, zapisanih v času, ko so bili naši kraji še pod dunajskim dvorom. Zanimivo bo videti, kateri pokrajinski elementi so še danes vidni v okolju, ter prebirati opise tistih, ki so v zadnjem stoletju in četrtem postali del zgodovine.

Kolesarski vodnik po Kranjski, s polnim imenom Vodnik po Kranjski in Primorju za kolesarje (v nemškem izvirniku Wegweiser durch Krain und Küstenland für Radfahrer), je izdal večinsko nemški Laibacher Bicycle-Club (Ljubljanski kolesarski klub) s sedežem v Ljubljani. Več o samem vodniku ter o prometnih predpisih tistega časa pa lahko preberete v prvem delu z naslovom Od Ljubljane do Polhovega Gradca.

Večina krajev, ki jih vodnik omenja, je zapisanih v nemškem jeziku, v oklepajih pa je v nekaterih primerih navedeno tudi slovensko ime. Posamezni kraji so zapisani samo v nemščini, spet drugi pa tudi samo v slovenščini, četudi se ta imena pojavljajo redkeje. V prispevku bomo uporabljali slovenska imena krajev, kot zanimivost pa tudi nemška imena, ki so v zadnjem stoletju v glavnem izginila iz našega spomina. Nekatere opaznejše stavbe tistega časa bodo za lažjo prostorsko orientacijo prav tako zapisane v slovenskem in nemškem jeziku, saj se na zemljevidih iz takratnega obdobja pojavljajo v glavnem v nemščini.

Na pot iz deželnega glavnega mesta
Slabih 35 kilometrov poti loči Ljubljano (Laibach) in Kamnik (Stein) na poti, ki je pred nami. Začetek vožnje je pred Kolizejem, na Marije Terezije cesti (današnja Gosposvetska cesta), kjer je imel klub najeto dvorano. Pot je vodila proti Šiški, najprej čez železniški prehod (danes podvoz) mimo pivovarne Kosler (Pivovarna Union) skozi "razvlečeno vas Spodnja Šiška proti Šentvidu". Ljubljana tistega časa je štela le okoli 40.000 prebivalcev in je bila sorazmerno majhna v primerjavi z danes. Številne četrti današnje Ljubljane so bile na prelomu stoletja še popolnoma samostojne vasi, ki so šele sčasoma, s širitvijo mesta navzven, izgubljale svojo kmečko podobo in postajale del sodobne Ljubljane, kot jih poznamo danes.

Po šestih kilometrih vožnje pridemo v vas Šentvid (St. Veit), kjer se pot odcepi za Šmarno goro (Gross-Kahlenberges, 671 m), ki je znana po romarski cerkvi Matere Božje. Novejše raziskave glede nadmorske višine se sicer nekoliko razlikujejo od tiste v vodniku, tako je vrh Šmarne gore 669 metrov nad morjem, vrh sosednje Grmade pa 676 metrov. Vodnik popotnika obvesti o času, potrebnem za vzpon (ura in pol) ter o "lepem razgledu na Ljubljansko polje in celotno verigo Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp s slavnim Triglavom".

Iz Šentvida nadaljujemo naravnost naprej do kažipota, pri katerem zavijemo desno proti Tacnu (Tazen). Čez železniški prehod (danes podhod) in skozi vas Vižmarje (Wischmarje), nato sledi "oster spust po dobri cesti preko mostu čez Savo", kjer je nekoč stala mitnica.

Manjši obvoz na poti
Na današnji turi se bo prav gotovo našlo nekaj za vsakogar. Ko zapustimo dokaj prometne in glasne ljubljanske ulice ter ceste nas pot vodi po slikoviti pokrajini mimo polj in gozdov, v prijetni kulisi v tem času pogosto še zasneženih alpskih vrhov. Seveda si lahko popotnik na poti ogleda še marsikaj zanimivega iz naše bolj pa tudi manj oddaljene zgodovine. Številni dvorci in gradovi, cerkve, kapele in kužna znamenja iz različnih obdobij krasijo pokrajino; mnogi spomeniki iz časa narodnoosvobodilnega boja in ne nazadnje osamosvojitvene vojne pa opominjajo na premnoga težka obdobja našega naroda in države.

Vodnik nas pelje iz Tacna proti Mednemu in nato Medvodam. Kilometer in pol za Tacnom prispemo v vas Vikrče, od koder nadaljujemo pot proti Mednemu (s kolesom lahko Savo prečkamo na tamkajšnjem visečem mostu) in nato nadaljujemo pot vzporedno z reko proti Medvodam.

Izberemo pa lahko tudi drugo pot in v Vikrčah ostanemo na glavni cesti proti Spodnjim in naprej Zgornjim Pirničam. V Spodnjih Pirničah si lahko ogledamo rojstno hišo partizanskega generala in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta (1912–1944), pred katero stoji tudi njegov doprsni kip. Nekaj sto metrov s poti, v Zavrhu pod Šmarno goro pa stoji rojstna hiša župnika Jakoba Aljaža (1845–1927).

Slapovi Save so vabili obiskovalce v Medvode
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so bile Medvode (Zwischenwässern) priljubljen izletniški kraj Ljubljančanov predvsem zaradi še neukročenih lepot reke Save in njenih slapov v Medvodah, ki pa so postali del preteklosti z zgradnjo hidroelektrarne Medvode po drugi svetovni vojni. Za potrebe elektrarne je bilo zgrajeno akumulacijsko jezero pri Zbiljah, ki je v poznejših letih postalo priljubljeno med izletniki. Med znamenitostmi Medvod, vrednih ogleda, vodnik omenja tovarno papirja "Leykam-Josefstahl", v današnjem času znano pod imenom "Goričane tovarna papirja Medvode". Kot zanimivost omenimo lokacijo tovarne, ki ni ne v Goričanah ne v Medvodah, temveč v vasi Ladja. Začetki podjetja, ki uspešno posluje tudi v današnjem času, sežejo v daljno leto 1740. V letu 1870 je papirniške obrate kupilo graško podjetje Leykam in papirnica je dobila novo ime Leykam – Josefstahl, ki se je ohranilo nekje do razpada države oziroma do prve svetovne vojne.

Od sv. Nikolaja proti Zbiljam
Iz Medvod nas "blago spuščajoča pot vodi skozi prijeten gozd" proti vasi Sv. Nikolaj (St. Nikolai). Dandanes vasice s tem imenom ne bomo našli na zemljevidu, ostala pa je istoimenska cerkev, ki stoji v križišču cest za Kranj in Škofjo Loko.

Vodnik nas opozori na desni odcep pred cerkvijo, kjer z državne ceste (Reichsstrasse) zavijemo na gozdno pot proti vasi Zbilje (Svile). Danes bomo gozdno cesto zaman iskali, saj je pot vseskozi asfaltirana. Posebno opozorilo je namenjeno nekoliko slabši cesti in strmemu vzponu proti mostu čez reko Savo, nato pa je pot ravna in brez posebnosti proti Smledniku. Zbiljskega jezera v tistem času še ni bilo, zato pa si lahko današnji kolesar ali popotnik privošči postanek in uživa v naravnih lepotah, četudi umetnega jezera.

Od Smlednika do Most – po daljši poti
V Smledniku (Flödnig) nas vodnik opomni na "lep dvorec družine vitezov von Lazzarini z lepim parkom in čudovitim pogledom na Kamniške Alpe". Četudi dandanes notranjost dvorca Lazarini ni na ogled javnosti, pa si je mogoče ogledati njegovo impresivno zunanjost. Prav tako si je mogoče ogledati drevored, ki se je precej opomogel, odkar je bil kljub spomeniškemu varstvu v 50. letih prejšnjega stoletja posekan. So pa zato razvaline starega smledniškega gradu dandanes mnogo bolj primerne za obisk in ogled, kot so bile konec 19. ali pa v večini 20. stoletja.

Pod ostanki starega smledniškega gradu se križata cesti Sv. Nikolaj – Kamnik. Po blagem vzponu sledi spust v vas Hraše (Hrasche), skozi Zapoge (Seebach), po ravni cesti do Vodic (Woditz). Na tej točki nas vodnik preusmeri z glavne ceste do Most po nekoliko daljši, a prijetnejši poti. Na koncu Vodic (takrat so bile tudi Vodice precej manjše) zavijemo desno proti Bukovici (Bukowitz). Sledita vzpon in nato spust do Kosez (Koses) in naprej po "valoviti cesti" do Mengša (Mannsburg). Zavijemo levo proti Topolam, Suhadolam, skozi Žeje naravnost do Most.

Skoraj na cilju
Slaba dva kilometra naprej od Most leži vas Križ (Kreutz) in istoimenski grad, ki je stal na griču nad vasjo nekje od druge polovice 16. stoletja dalje. Grad so požgali partizani med drugo svetovno vojno, tako da je danes vidnih zgolj nekaj preostankov zidovja. Kljub temu vredno obiska, saj krajša pot navkreber človeka nagradi s čudovitim razgledom na celotno območje. Podoba gradu je ohranjena na redkih fotografijah in slikah, tudi v Valvasorjevi Topografiji vojvodine Kranjske (Topographia Ducatus Carnioliae modernae) iz leta 1679.

Prihod na cilj
Od vasi Križ nas loči vsega nekaj kilometrov do središča nekdanjega glavnega mesta dežele Kranjske Kamnika. Vodnik nameni kar nekaj vrstic opisu kraja in njegovih glavnih znamenitosti, s poudarkom na zdravilišču. Kamnik opiše kot "krasno ležeče mesto, tako zaradi svoje lege kot tudi odlične kisle vode", ki je znano v svetu tudi pod imenom "Bad Stein" (Kopališče Kamnik) in je "priljubljeno bivališče za letoviščarje in kopalce".

Kamniško zdravilišče – Kurhaus
Vodnik je toplo priporočal obisk kamniškega zdravilišča in pripadajočega gostišča (Kurhaus-Restauration) vsem popotnikom. Velika restavracija je lahko oskrbela do 500 gostov, zdravilišče pa je ponujalo zdravilne kopeli in terapije z mineralno vodo, ki so bile dobro znane v bližnji in daljni okolici. Iz vodnika še izvemo, da posest sestoji iz "veličastno zgrajenega kopališča, ki nudi vse udobje, kot jih ima sodobno zdravilišče, poleg tega ima odlično restavracijo in imenitno kopališče s toplimi in hladnimi kopelmi, prostore za Priessnitzovo metodo terapije in posteljne parne kopeli (Bett-Dampfbäder) ter terapije z mineralno vodo". V zdravilišču so gostom ponujali tudi Kneippovo metodo zdravljenja ("knajpanje"), ki je dobila ime po svojemu utemeljitelju, nemškemu duhovniku Sebastianu Kneippu (1821–1897). Poleg zdravilnih kopeli je bil kraj znan tudi kot klimatsko zdravilišče zaradi ugodne lege v zavetju gora.

Kamnik je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje, še posebej pa po letu 1891, ko je bila zgrajena kamniška proga, obiskan zdraviliško-turistično kraj, popolnoma enakovreden Bledu. Kamniški zdraviliški kompleks, kot tudi javno kopališče na sotočju Nevljice in Kamniške Bistrice sta bila zamisel tamkajšnjega podjetnika Alojza Prašnikarja (1821–1899), v virih pogosto omenjenega tudi z nemškim zapisom priimka – Praschniker. Glas o novem zdraviliškem kompleksu se je hitro razširil do bližnjih in daljnih krajev, tudi do dunajskega dvora. Med pomembnejše obiskovalce Kamnika se je tako zapisal celo sam cesar Franc Jožef. Slava zdravilišča pa ni dolgo trajala. Prve težave so nastopile že kmalu po Prašnikarjevi smrti, saj njegovi nasledniki niso bili tako spretni pri poslih, kot je bil on; dokončno pa je zdravilišče zaprlo svoja vrata po koncu prve svetovne vojne. Na mestu, kjer je nekoč stalo Prašnikarjevo zdravilišče, je danes prijeten park z otroškimi igrali. Kjer je nekoč stal zdraviliški dom, pa je danes stavba kamniškega samskega doma.

Kaj še je lahko popotnik počel v Kamniku pred 125 leti?
V vodniku je Kamnik nadalje opisan kot "stičišče štirih cest in vstopna točka za majhne in velike gorske izlete, še posebej v veličastne Kamniške Alpe". Kraj ponuja možnost "krasnih sprehodov po jelkovih gozdovih, ki obdajajo kraj" ter ob "penečih bregovih Bistrice". Možnost sprehodov kot tudi kolesarskih tur je na območju številna. V Kamniku se lahko povzpnemo do ostankov Malega gradu, kjer si lahko ogledamo cerkev iz 12. stoletja. Več o kamniškem Malem gradu pa v enem od prihodnjih prispevkov.

Med bližnjimi in nekoliko daljšimi izleti je vodnik priporočal še izvir Kamniške Bistrice s sotesko potoka Bela, Bistriški vintgar, sotesko Predaselj (Predassel) z naravnim mostom, dolino Črne in Sv. Primož. Zdraviliški gostje pa so se iz Kamnika lahko odpravili tudi na izlet z vlakom. Vodnik je priporočal obisk Homca in Trzina ter gradu Jable (Habbach), na katerem je takrat gospodaril baron Lichtenberg. Za tiste popotnike z nekoliko boljšo kondicijo pa je vodnik priporočal tudi izlete v visokogorje, predvsem na Kamniško sedlo, s sestopom v Logarsko dolino, na Ojstrico ter na "kralja Kamniških Alp" Grintovec.

Med znamenitostmi kraja, vrednimi obiska, vodnik navaja še cesarsko-kraljevo tovarno smodnika ali na kratko kamniško smodnišnico, ki "si zasluži z vso pravico obisk vsakega popotnika v deželi". Smodnišnica je preživela prvo kot tudi drugo svetovno vojno in še v času Jugoslavije dokaj uspešno nadaljevala poslovanje. Njen neizogibni propad pa se je začel po osamosvojitvi Slovenije z izgubo obsežnega jugoslovanskega vojaškega trga. Območje nekdanje smodnišnice je danes ograjeno in ne v najboljšem stanju.

Serija "S kolesom po Kranjskem" se za nekaj časa poslavlja. Ostajamo pa zato v Kamniku in pri njegovi bogati zgodovini. Čez štirinajst dni si bomo ogledali, kako je bil Kamnik videti v 60. letih 20. stoletja, ko se je po tamkajšnjih ulicah sprehodila naša televizijska kamera, malce pozneje pa tudi, kako so v istem obdobju obnavljali streho Malega gradu, in zanimivosti, ki so jih odkrili pri tem. Ogledali si bomo mesto, ki mu je uspelo ohraniti svojo starodavno podobo vse do današnjih dni.

_{Rok Omahen je dokumentalist raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}