Nemci so na slovenskih tleh poleg zaporov in taborišč za Slovence imeli dve taborišči tudi za tuje ujetnike. Javnosti bolj znana podružnica koncentracijskega taborišča Mauthausen je delovala na Ljubelju, kjer so ujetniki gradili cestni predor pod prelazom. Precej manj znana pa je zgodba o taborišču za vojne ujetnike v Mariboru.

Taborišče je delovalo na območju nekdanje vojašnice in carinskih skladišč v mariborski mestni četrti Melje. Spomin nanj se v širšem slovenskem prostoru ni ohranil, se pa v zadnjih letih temu delu mariborske in slovenske zgodovine namenja več pozornosti.

Kako je bilo organizirano, kdo so bili zaprti taboriščniki, kakšne so bile razlike med njimi, kako so potekali poskusi pobegov in kakšne strašne številke mrtvih – predvsem sovjetskih ujetnikov – se razkrivajo, lahko preberemo v knjigi Taborišče za vojne ujetnike v Mariboru: Stalag XVIII D (306) Marburg an der Drau, ki je lani izšla v zbirki Perspektive, napisala pa jo je mlada zgodovinarka Lara Iva Dreu.

Po besedah recenzenta Boža Repeta gre za delo, ki prvo v slovenskem prostoru predstavlja slabo poznan del zgodovine slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno. Podatke je Lara Iva Dreu iskala v arhivih Štajerskega deželnega arhiva, londonskega nacionalnega arhiva, londonskega vojnega muzeja, Arhiva Republike Slovenije, Pokrajinskega arhiva Maribor, pogrebnih knjig pobreškega pokopališča Maribor, Vojaškega arhiva v Freiburgu in Rdečega križa.

Knjiga nam tako predstavlja več faz mariborskega taborišča. A če začnemo na začetku: kako to, da so za kraj taborišča nemški okupatorji izbrali Maribor? "Maribor je bil po okupaciji praktično v vseh pogledih vključen v vse sisteme tretjega rajha. Zaradi svoje pomembne prometne lege je postal tudi eno izmed pomembnih vojaških središč. Spadal je v salzburško vojaško okrožje XVIII, kjer je bilo več ujetniških taborišč," pojasni Lara Iva Dreu.

Na hitro organizirana in pomanjkljivo opremljena ujetniška taborišča

Potek vojne je bil po svoje presenečenje tudi za Nemce, saj niso bili pripravljeni na tako hitre zmage in zato tako veliko vojnih ujetnikov. Posledica tega so bila na hitro organizirana in po navadi pomanjkljivo opremljena ujetniška taborišča. Po nemški okupaciji Maribora aprila 1941 so tako nekdanja avstro-ogrska vojašnica in carinska skladišča v Melju postala taborišče za vojne ujetnike z imenom Stalag XVIII D (306).

Najprej so bili tukaj nastanjeni zavezniški vojni ujetniki, torej vojaki Grčije, Francije, Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije, in seveda tudi vojaki Kraljevine Jugoslavije.

Po operaciji Barbarossa junija 1941, ko so sile osi izvedle največjo kopensko invazijo v zgodovini na Sovjetsko zvezo, pa so v taborišča začeli prihajati ujeti sovjetski vojaki. Septembra 1941 so zato ustanovili t. i. Russenlager oziroma rusko taborišče, ki je bilo namenjeno samo sovjetskim vojnim ujetnikom in je bilo popolnoma in strogo ločeno od dela za zahodne zaveznike.

In to je mlado zgodovinarko pri njenem raziskovanju tudi močno presenetilo: "Kontrast med življenjem zavezniških in sovjetskih vojnih ujetnikov v okviru istega taborišča. Na eni strani smrt, na drugi strani pa v prostem času športno in kulturno udejstvovanje, čeprav so seveda bili tudi zahodni vojaki vendarle vojni ujetniki in jim vsekakor ni bilo lepo. A kot dandanes, odvisno na kateri strani zidu si – na eni normalno življenje, na drugi groza in smrt."

Razlike med ujetniki

Ujeti zavezniški vojaki so bili namreč pri Rdečem križu registrirani kot vojni ujetniki in tako deležni pravic, ki jih je ta status prinašal. "Med pomembnejšimi so bili gotovo tedenski paketi Rdečega križa, ki so predstavljali pomemben vir prehrane. Prav tako so lahko domov pošiljali pisma oz. razglednice, v eni izmed sob taborišča so si uredili gledališče in prirejali gledališke predstave …" opiše naša sogovornica. Za plačilo s kakšnim priboljškom iz pošiljke Rdečega križa ali pošiljke, ki so jo dobili od doma, so zavezniški ujetniki večkrat prepričali stražarje, da so jim dovolili tudi hiter obisk mesta. Na travniku ob taborišču pa so igrali ragbi in druge športe.

Popolnoma drugače se je godilo ujetnikom iz Sovjetske zveze. Lara Dreu poudari, da so bili v teh taboriščih sovjetski vojni ujetniki popolnoma brezpravni: "Pri Rdečem križu niso bili registrirani kot vojni ujetniki pod pretvezo, da Sovjetska zveza ni bila podpisnica Ženevske konvencije, čeprav je Nemčija to bila, kar je pomenilo, da bi morala določila konvencije vseeno upoštevati. Tako recimo ujetniki niso dobivali paketov Rdečega križa, prav tako niso mogli pisati domov."

Živeli so v nečloveških razmerah, praktično brez hrane, spali so na golih tleh. Hrana zanje je bila obupna. Dobivali so predvsem juho iz zelja in repe ter ruski kruh, ki je vseboval polovico ostankov ržene moke, 20 odstotkov sladkorne pese, 20 odstotkov moke iz zelene in deset odstotkov zmlete slame. Razsajale so tudi nalezljive bolezni. Ujetnike so stražarji pretepali in jih sredi zime polivali z mrzlo vodo. "V zimi 1941/1942, ko je bilo minus 30 stopinj, so jih izčrpane silili v tek okoli taborišča, zato je zaradi sestradanosti, bolezni in brutalnega ravnanja zgolj v nekaj mesecih – od jeseni 1941 do pomladi 1942 – umrla večina zajetih Sovjetov," oriše grozljivo resničnost.

Zamolčani holokavst

Zakaj je bil odnos do sovjetskih ujetnikov tako zaničevalen? Zgodovinarka odgovarja, da so Nemci v Sovjetih videli manjvrednega ideološkega sovražnika. "V njihovih očeh je šlo za boj med nemškim nacizmom in sovjetskim komunizmom, za vojno med arijsko raso in manjvrednimi Slovani." Od vsega začetka je vojna proti Sovjetski zvezi vključevala množično ubijanje sovjetskih vojnih ujetnikov, pojasnjuje in nadaljuje, da je šlo za plod premišljene in že pred vojno skrbno načrtovane politike nemških oblasti, kar razkrivajo številni odloki in ukazi, sprejeti že pred napadom na Sovjetsko zvezo.

Nemci so številne žrtve med sovjetskimi vojnimi ujetniki pripisovali pomanjkanju sredstev in težavam z dobavo hrane, a v resnici je bila to posledica nacističnega načrta za izstradanje sovjetskega prebivalstva. Tiste vojake, ki jih niso takoj usmrtili, so kmalu odpeljali v ujetništvo. Večina ujetnikov, ki so bili ujeti leta 1941, je morala na poti v zaledje prepešačiti več sto kilometrov. Načrtna brutalnost in prisilni marši so sicer zmanjšali število vojnih ujetnikov, vendar jih je kljub temu preživelo več, kot bi si Nemci želeli, zapiše zgodovinarka v svoji knjigi, zato so jim začeli sistematično odrekati porcije hrane.

"Malokdo ve, da je, kot kažejo številke, šlo pri ravnanju s sovjetskimi vojnimi ujetniki pravzaprav za drugi – takoj za Judi – zamolčani holokavst," poudarja.

Palestinska brigada

Med ujetniki v Mariboru je bilo tudi 417 vojakov t. i. britanske Palestinske brigade, med katerimi so bili tako Judje kot Arabci. Glede na trenutno dogajanje v svetu to seveda vzbudi še dodatno pozornost. Kakšna brigada je bila to? Ustanovljena je bila septembra 1940 kot vojaška formacija v okviru britanske vojske, pojasnjuje Lara Dreu. Sestavljali so jo prostovoljci z območja Palestine, in sicer so Britanci na začetku želeli enako število judovskih in palestinskih enot v tej brigadi. Ker odziv judovskih prostovoljcev ni bil tako množičen, kot so pričakovali, je Judovska agencija, ki je bila odgovorna za rekrutacijo, to pripisala ravno načelu enakopravnosti, in od leta 1941 so ta pogoj Britanci opustili.

Veliko Judov se ji je nato pridružilo zaradi pritiska in groženj Judovske agencije, ki je želela, da judovska vojaška formacija obstaja. Med vojaki so bili tako palestinski Judje kot Arabci, pa tudi Judje, ki so iz Evrope bežali pred nacističnim režimom in si zato seveda niso želeli v bojne vrste. Palestinska brigada se je v okviru britanskega ekspedicijskega korpusa leta 1941 proti Nemcem borila v celinski Grčiji, od koder so se bili prisiljeni umakniti in veliko vojakov je bilo zajetih.

Kakšen je bil odnos Nemcev do ujetih judovskih vojakov? "Glede na to, da vemo, kakšna usoda je doletela judovske civiliste, je zelo zanimivo, da so bili judovski vojni ujetniki bolj ali manj obravnavani kot preostali vojni ujetniki, saj je bila Palestinska brigada del britanske vojske. Prav tako jim ni bilo treba nositi Davidove zvezde, je bilo pa svetovano, da jih čim bolj ločijo od drugih ujetnikov," ugotavlja naša sogovornica.

417 vojakov Palestinske brigade je bilo v mariborskem taborišču ločenih od preostalih ujetnikov. Poročila Rdečega križa, ki jih je našla med svojo raziskavo, navajajo, da so z njimi ravnali v skladu z Ženevsko konvencijo. V Stalagu XVIII D so ostali do avgusta 1941, ko so jih premestili v Stalag VIII B na Poljskem.

Poročila obiskov Rdečega križa in ameriškega veleposlaništva v taboriščih

Nemška ujetniška taborišča v Evropi so občasno obiskali ameriški veleposlaniki kot nevtralni opazovalci in o stanju v njih pripravili poročila, ki so jih pošiljali tudi državam, iz katerih so prihajali vojaki v teh taboriščih. "To se je končalo 11. 12. 1941, ko je Nemčija napovedala vojno ZDA," pove zgodovinarka Dreu in doda, da pa so taborišča ves čas vojne redno obiskovali predstavniki Rdečega križa. "Preko njih so potekali stiki med državami v vojni o stanju vojnih ujetnikov. Tudi oni so o obiskih pripravili poročila, ki so jim včasih dodali fotografije iz taborišč." In ta so danes pomemben vir za raziskovanje teh tematik, čeprav so seveda pred njihovimi obiski razmere v taboriščih prikazali kot bolj urejene, poveljstvo je poskrbelo, da je bilo pripomb ujetnikov čim manj in da je delegacijam pokazalo samo želeno.

Zavezniški vojni ujetniki so sicer lahko domov pošiljali pisma in razglednice. "Iz pisem britanskega ujetnika Johna S. Brattona vidimo, da je lahko mesečno domov poslal dve pismi in štiri razglednice, prav tako pa je od domačih prejemal pakete, na primer z oblačili," opiše naša sogovornica.

V delovnih taboriščih so gradili ceste, elektrarno na Dravi, obdelovali polja

Z leti sta se sicer organiziranost in namen mariborskega taborišča spreminjala. T. i. rusko taborišče je bilo med jesenjo 1941 in pomladjo 1942 uničevalno taborišče oziroma taborišče smrti. Ker pa se je vojna zavlekla in je hudo primanjkovalo delovne sile, so Nemci uničevalna taborišča preuredili v delovna. "Takrat so se življenjske razmere sovjetskih vojnih ujetnikov izboljšale in močno je upadla smrtnost," poudari zgodovinarka Dreu. Napotili so jih na delo v delovna taborišča, delali so predvsem na poljih.

V okviru mariborskega Stalaga XVIII D (306) so sicer že prej delovala številna okoliška manjša delovna taborišča. "Spadala so pod matični Stalag, v njih pa je bivalo manjše število vojnih ujetnikov. Lahko je šlo za delo na kmetiji, v industriji, popravljali so ceste, delali na železnici," razlaga sogovornica. Delovna taborišča so bila glede na vrsto dela tudi označena – L (Landwirtschaft – poljedelstvo) ali GW (Gewerbliche Wirtschaft – industrija). Sovjetski vojni ujetniki so leta 1943 gradili protiletalski obroč okoli Maribora. V delovnem taborišču v Dravogradu pa so vojni ujetniki gradili elektrarno na Dravi.

Pobegi so bili pogosti

Zelo zanimiv del knjige so opisi pobegov ujetnikov, ki so bili sicer zelo pogosti. Po besedah zgodovinarke Dreu je najbolj znan pobeg približno 100 vojnih ujetnikov pod vodstvom Avstralca Ralpha Churchesa, ki se je povezal s partizani. Leta 1944 je bil namreč del velike skupine ujetnikov, ki je v bližini Ožbalta v Dravski dolini popravljala uničeno železniško progo. Churchesu so povedali, da so jo uničili partizani. Več kot je o njih slišal, bolj je razmišljal, da bi z njihovo pomočjo lahko pobegnil. Uspelo mu je navezati stik in borci Šercerjeve brigade so premagali 18 nemških stražarjev in osvobodili ujetnike britanske, avstralske in novozelandske narodnosti, ki so delali na železnici. Skupini je uspelo priti do osvobojenega ozemlja v Beli krajini, od koder so bili prepeljani v Bari v Italijo.

Velikokrat so se pobegli vojni ujetniki pridružili partizanom, na primer John Denvir, ki se je boril v brigadi Ljuba Šercerja. Leta 1955 se je vrnil v Slovenijo in bil odlikovan s številnimi medaljami za svoje medvojne zasluge.

Smrti v taborišču

Če je nekaterim uspelo pobegniti in je številnim uspelo preživeti internacijo v taborišče, pa jih je mnogo za vedno ostalo pokopanih v štajerskih tleh. Lara Dreu je v svoji knjigi objavila seznam vojnih ujetnikov, ki so umrli v Mariboru. Umrle ujetnike so pokopavali na pobreškem pokopališču. Po ohranjenih podatkih v pokopnih knjigah naj bi med letoma 1941 in 1945 v mariborskem taborišču umrlo skupno 1985 vojnih ujetnikov. Kot je razvidno iz seznama, ki ga je v knjigi objavila avtorica, je bilo med njimi 50 srbskih, 23 italijanskih, deset francoskih, po devet britanskih in ameriških, štirje bolgarski, po trije grški, črnogorski in bosanski, po dva hrvaška in novozelandska ter po en izraelski, irski, ciprski in avstralski vojni ujetnik.

Večino umrlih, 1863, pa predstavljajo sovjetski vojni ujetniki. A prave številke so po mnenju zgodovinarjev zagotovo večje, saj v te podatke niso vključeni tisti, ki so umrli med prevozom do taborišča, prav tako Nemci na začetku niso sistematično registrirali vseh ujetnikov. Številni so že do aprila 1942 umrli zaradi epidemije tifusa, namerno povzročene nedohranjenosti in psihofizičnega izčrpavanja. Ocenjuje se, da je tukaj umrlo od 4000 do 5000 sovjetskih vojnih ujetnikov.

"Pokopališče sovjetskih vojnih ujetnikov se je ohranilo do 60. letih prejšnjega stoletja, ko so ga postopoma prekopali in na njem pokopali umrle Mariborčane. Danes najdemo na pobreškem pokopališču spomenik umrlim sovjetskim vojnim ujetnikom," doda naša sogovornica.