"G(ospod)i pomilui ret'ka amin," je zapisano na zadnji strani Supraseljskega kodeksa, najobsežnejšega starocerkvenoslovanskega cirilskega rokopisnega spomenika iz 10. stoletja. Kot je povedala vrhunska poznavalka srednjeveških rokopisov ddr. Nataša Golob, gre pri navedenem citatu za priprošnjo: "Gospod, usmili se Retka, amen."

Na prvi pogled mimobežna pripomba kopista starejše predloge besedila je v resnici ena od tistih specifik, zaradi katerih je Supraseljski rokopis, o katerem je Golob govorila ob njegovi začasni razstavitvi konec septembra, tako izjemen. Izjemnost drobnega pripisa je eden od indicev, da sta bila tudi v srednjem veku krščanski grški vzhod in latinski zahod kulturno različna.

Na Vzhodu se kopisti ne podpisujejo
Retkovo priprošnjo lahko namreč interpretiramo kot najstarejši znani podpis kopista nekega rokopisa na Vzhodu. Kot je povedala Golob, tudi v poznejših stoletjih, v času Miroslavovega evangelija (leta 1180 naročenega bogato okrašenega iluminiranega rokopisa v stari cerkveni srbščini), Ostromirovega evangelija (leta 1056 ali 1057 naj bi ga za svojega pokrovitelja, novgorodskega posadnika napisal diakon Gregor), itn. ne najdemo imen. In to je zelo drugače kot v primeru rokopisov, ki so nastajali v zahodnem delu tedanjega krščanskega sveta. Tam najdemo veliko imen, krajev, letnic, tudi zgodovinskih zgodb.

Zgoraj orisana posebnost Supraseljskega rokopisa je ena od lastnosti, zaradi katerih je rokopis vključen na Unescov seznam Spomin sveta. Da je eden od danes znanih treh delov Supraseljskega rokopisa prav v NUK-u (druga dva sta v narodni knjižnici v Varšavi in v narodni knjižnici v Sankt Peterburgu), je pravzaprav naključje.

Veliko odkritje v letu 1823
'Sodobna' zgodovina Supraseljskega rokopisa, predloge za katerega – tako Golob – ne poznamo, se je začela skoraj pred natančno 200 leti. V mestecu Suprasl na severovzhodu današnje Poljske (leta 1823, v obdobju po tretji delitvi Poljske je bilo del ruskega imperija) je leta 1823 kanonik Mihal K. Bobrovski v tamkajšnjem samostanu odkril rokopis v zgodnji obliki cirilice. Leta 1838 je njegov zadnji del izročil jezikoslovcu Jerneju Kopitarju, saj ga je ta prosil za nekaj folijev, da bi lahko podkrepil svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine. Golob je tudi povedala, da je Bobrovski Kopitarja prosil, naj naredi transkripcijo in tudi transliteracijo tistih folijev, ki mu jih je poslal.

Za razumevanje starih rokopisov in tudi njihovih pogosto zanimivih 'biografij' so dragoceni pripisi prepisovalcev ali prevajalcev. Kot je povedala Nataša Golob, je Kopitar pripisal pripombo, da je začetek pomanjkljiv, da manjkajo foliji in da je končal prepisovanje 19. februarja 1840. Kopitar folijev Bobrovskemu nikoli ni vrnil, saj je prej umrl in tako so prišli v roke Franu Miklošiču.

Še sreča, da so raziskovalci pisali v latinščini
Kot nam je zaupala Nataša Golob, je Miklošič tedaj ravno pripravljal besedilo o enem od treh vélikih vzhodnih cerkvenih očetov, carigrajskem patriarhu in svetniku Janezu Zlatoustu (347–407), Supraseljski kodeks pa vsebuje tudi 20 Zlatoustovih tekstov. Miklošič je tako postal prvi izdajatelj natisnjene različice dela kodeksa, ki mu je bil dostopen, napisal pa je tudi predgovor. "Predgovore so pisali v jeziku tedanje raziskovalne, znanstvene Evrope, torej – v latinščini," je pojasnila Golob, "Hvala bogu, da je tako obsežen predgovor, da vsaj vem, za kaj gre."

Čeprav Supraseljski kodeks izvira iz drugačnega kulturnega okolja – najverjetneje je nastal v vzhodni Bolgariji, kako je prišel na Poljsko, pa ni znano –, je za Slovence besedilo zanimivo tudi zaradi časovnega okvira njegovega snovanja. Nataša Golob je poudarila: "To je rokopis iz časa okoli leta 1000. Kam nas to pripelje? V isto časovno plast, v kateri so nastali Brižinski spomeniki in ti so tako v nekem smislu tudi paralela."

Niso bili vsi prepisovalci enako vešči svojega dela
Tudi v tehničnem pogledu obstajajo med rokopisoma podobnosti. Gre za to, da je delo verjetno vodil mojstrski učitelj, drugi prepisovalci pa so se menjavali, bili so manj izkušeni in so kdaj naredili tudi kakšno napako. "Nekdo je nekaj narobe napisal, nekdo izpustil pol stavka, nekdo se je zmotil in je bilo treba z nožičem napisano odstraniti in potem s 'tlačenjem' črk vstaviti manjkajoči del ali pa so na robu dopisali, kar je manjkalo," je pojasnila Golob.

Zanimivo je bilo še eno opozorilo na to, kako različno vešči svojega dela so bili različni prepisovalci. Tudi na folijih, ki jih hrani NUK, je vidno, da so si prepisovalci najprej pripravili mrežo – vertikalne in horizontalne črte. "Retko, ki je bil gotovo tudi učiteljsko najboljši in najbolj izurjen prepisovalec – lahko rečemo, da je bil kaligraf –, je spoštoval te črte in je znal besedo zapisati tako, da se je bolj ali manj ujela z mrežo in njenimi robovi," je povedala Golob. "Ni nekje pri koncu še 'tlačil' nekaj črk nove besede ali črk besede, ki je bila predolga. Tudi zato, ker ni znal deliti. Mislim, da tudi niso imeli delilnega znamenja. Imamo torej odličnega prepisovalca, pa enega, ki ni znal deliti in je tlačil črke, pa enega, ki mu horizontale niso dosti pomenile in je pisal malo gor in malo dol, skratka, zelo poskočno," je nekoliko hudomušno sklenila predavateljica.

Prepisovalci so morali fantazijo pustiti doma
Spretnost in slog sta bila tako rekoč edini dokaz tega, da je bilo prepisovalcev več. Kot že omenjeno, v vzhodni tradiciji podpisovanje ni bilo v navadi, kakor je na vprašanje iz občinstva odgovorila Golob, pa prepisovalcem seveda tudi ni bil dopuščen 'avtorski prispevek': "Pri besedilih, kot so martirologi in legendariji, so morali prepisovalci fantazijo pustiti doma." Drugod in v drugih žanrih je lahko bilo drugače: "Ravno včeraj sem se ukvarjala s fragmentom Horacijevih aforizmov. Gre za pariško šolo 13. stoletja. Tam prideta fantazija in duhovitost do izraza pri glosiranju. Prepisovalec osebno stališče zapiše ob robu. V uradnih cerkvenih rokopisih to ne pride v poštev."

Nekatere svetnike so včasih dali v 'drugi predal'
Seveda pa na razlike med vzhodnim in zahodnim krščanskim svetom nakazuje tudi sama vsebina. 285 pergamentnih folijev Supraseljskega rokopisa posreduje 24 svetniških življenjepisov ter pridige za postni in velikonočni čas. Zanimiva so predvsem besedila o svetnikih, saj naletimo na nekatera imena, ki so danes pozabljena. "To je tudi posledica cerkvenopolitičnih srečanj, sinod, koncilov, na katerih so nekatere svetnike dali tako rekoč v drugi predal in so bili nekateri pač postavljeni na prvo mesto," je pojasnila Nataša Golob. Na mestu je seveda vprašanje, zakaj se je kakšen papež pač odločil 'ukiniti' nekega svetnika …

Legende, ki jih latinski zahod ni poznal
Prav tako se v legendah v Supraseljskem rokopisu pojavljajo motivi, ki jih latinski zahod ne pozna. Takšna je denimo legenda o vojaku po imenu Er. Gre za legendo, ki sklepa Platonovo Republiko in govori o vojaku, ki je umrl, a je vstal od mrtvih in pripovedoval o svojem posmrtnem potovanju in o nebeških sferah. "Skratka, gre tudi za to, da nekatere ideje o večnem življenju, o neumrljivi duši v grškem literarnem izročilu izhajajo iz dosti starejše, platonske ali še starejše literature in se prelivajo v 10. stoletje," smo izvedeli.

Kar se oblikovanja tiče, je bil zanimiv tudi način označevanja konca besedil. Novo se ni začelo na novi strani oziroma listu, temveč je ločnico med dvema besediloma zaznamovala okrasna vrstica. Ta tako imenovana vrstična polnila so lahko bila preprosta, nekatera pa so lahko bila tudi zelo elaborirana. Podobno velja za inicialke. Nekatere so zelo bogate. Vidimo zvite liste, polžaste oblike, ponekod pa geometrijske strukture.

Varčevanje z dobrim pergamentom
So pa tudi pri rokopisih poznali 'varčevanje'. Tako je za prepisane rokopise pogosto značilno, da so prvi foliji izvedeni na najboljšem pergamentu, ki so ga imeli na razpolago, da so delo dokončali, pa so v nadaljevanju uporabili pergamente bistveno slabše kakovosti. Za pergament, na katerem je napisan Supraseljski kodeks, Nataša Golob pravi, da je izjemno trd: "Skoraj pločevinasto trd je, praktično ga ne moreš upogniti. V tem času imamo v Evropi množico različnih pergamentov, od skrajno mehkih – ko obrneš list, zašušti, otip je žametasto mehek –, najdemo pa tudi recimo še v tem času celo rokopise na papirusu."

Kje najti primerno črko
Dokumenti časa okoli leta 1000 so po oceni Golob zanimivi tudi zato, ker se tedaj začnejo oblikovati zapisi v narodnih jezikih. In ker se tudi zato pojavlja zagata z 'iskanjem' primernih črk. Tako, kot je povedala Golob, ni nič presenetljivega, če v kakšnem rokopisu naletimo na črke, vzete na primer iz armenske pisave: "V armenski pisavi so prepisovalci našli znak za neki zvok, ki so ga hoteli zapisati, niso pa ga imeli v grški ali latinski pisavi. Isto se dogaja pri Brižinskih spomenikih ali sočasnih rokopisih iz severne Italije."

Vendar ali je Supraseljski rokopis, razen zato, ker gre za svetovno pomemben spomenik, kakor koli relevanten za Slovence? Na to vprašanje iz občinstva je Nataša Golob odgovorila, da povezave s slovenščino ni. Čas je tisti in enake razmere, enako razmišljanje, kakšna je vloga rokopisa, kakšna vloga cerkvene tradicije … To je tisto, kar povezuje svet, v katerem je nastal Supraseljski rokopis, z našimi kraji.

Supraseljski rokopis je izjemno zanimiv zgodovinski dokument. Kot je poudarila Golob, ga je treba gledati v širokem horizontu dogajanja. Čeprav govorimo o grškem in latinskem srednjem veku, je razvoj – kot nakazuje tudi Supraseljski kodeks – vendarle potekal zelo vzporedno.