Ded je bil Peter Naglič, tedaj še manj znan ljubiteljski fotograf, čigar delo pa v zadnjem času vendarle vse bolj prodira v javnost.

In to ravno po zaslugi Šporarja, ki je na podstrešju ob delno ohranjeni fotografski opremi ter temnici, ki si jo je ded uredil za uresničevanje svoje velike življenjske strasti, odkril filme in steklo, na katerih se je ohranil Nagličev fotografski opus. Ko se mu je posvetil, je ugotovil, da je gradivo kljub ne najboljšim pogojem skoraj v celoti ohranjeno, sam pa kmalu začutil dolžnost, da dedove zapuščine ne le ohrani, ampak jo poskusi približati javnosti.

Nagličevemu fotografskemu opusu se Šporar kot skrbnik predano posveča od odkritja zbirke konec 90. let 20. stoletja. V zadnjem času je poskušal pogled na dedovo delo obuditi tudi s pomočjo likovnih ustvarjalcev, ki so na njegovo povabilo po izbranih Nagličevih fotografijah ustvarili novo delo. Nastala dela so ob 140-letnici Nagličevega rojstva pod naslovom Utrinek časa za vse čase razstavili v Kregarjevem in Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava (tam bodo na ogled še do 26. maja). Na ogled so dela 29 umetnikov, prispevali so jih med drugim Veljko Toman, Tomaž Perko, Jošt Snoj, Janko Orač, Marjan Manček, Zoran Smiljanič in Miha Erič. .

"Moja želja je bila, da bi po eni strani Nagličev fotografski opus prepletli z različnimi likovnimi tehnikami in mu s tem dali novo dimenzijo; po drugi strani je to izraz hvaležnosti generacijam pred nami za dar vere in ustvarjalnosti," je Šporar zapisal v razstavnem katalogu.

Kot izvemo iz besedila umetnostnega zgodovinarja in kustosa razstave Andreja Dobleharja, je del umetnikov Šporar poiskal v kamniškem prostoru in se tako navezal na domače Nagličevo okolje, nabor avtorjev pa nato razširil po Sloveniji in tudi zunaj njenih meja.

Nekateri so v Nagličevi fotografski podobi našli navdih za eno delo, nekateri za več, ob tem pa črpali z ene fotografije ali pa združili vtise več teh. Večina del je nastala v obdobju od leta 2019 dalje, le nekaj je starejših.

Nagličeve fotografije so predloga in navdih umetnikom, ki so se po Dobleharjevih besedah zadane naloge lotili na zanimive načine in jih upodobili v različnih tehnikah risbe, slike, grafike ali v kiparski izvedbi. "Nekateri so bili zelo zvesti fotografski predlogi in so jo na neki način prevedli iz črno-belega v barvni svet, spet drugim pa je fotografija pomenila zgolj izhodišče za avtorsko zasnovano likovno delo, ki se vizualno in simbolno odmika od predloge. Različni fotografski motivi so narekovali različne slogovne pristope in avtorji so bili izbrani tudi po tem ključu, saj nekatere poznamo kot slikarje figure in žanra, nekatere kot slikarje narave in vedute. Zato je zbirka nujno eklektična v tehnikah, slogu, ikonografiji in avtorski umetniški realizaciji; težnja projekta namreč ni v uniformnosti, temveč raznolikosti, katere izhodišče v fotografskem opusu Petra Nagliča pa je vendarle enovito. Likovno zbirko, nastalo v aktualnem projektu, lahko glede na fotografsko gradivo najbolj smiselno razvrstimo po motivnih sklopih: figuralika in žanr (vključno s portreti), krajine in vedute, simbolne in dokumentarne upodobitve," je zapisal Doblehar.

Peter Naglič (1883–1959) je sicer poklicno življenje posvetil ščetkarstvu, kar je bila družinska tradicija, fotografiji pa vsako prosto minuto. Ustvaril je obsežen opus, ki ponuja dragocen vpogled v mesta, družbo in dogodke prve polovice 20. stoletja.

Ko je bil med prvo svetovno vojno čuvar na Ljubljanskem gradu, je ustvaril dragoceno zbirko posnetkov, ki pomagajo približati zgodbo italijanskih ujetnikov in kažejo življenje v zaledju front tega velikega spopada. Pozneje je z izjemno sistematičnostjo dokumentiral Plečnikova dela od začetka njihove gradnje do končne uresničitve. Ustvaril je številne portrete, se udeleževal številnih romanj, svoj fotoaparat pa ničkolikokrat obrnil tudi na krajinske poglede svoje okolice. Kot je v razstavnem katalogu zapisal Miha Špiček iz Slovenskega etnografskega muzeja, gre za izjemno zbirko, ki prinaša bogat slikovni fond in ponuja možnost poglobljenega študija številnih področij, kot so spreminjanje podobe krajev, zgodovine Cerkvena na Slovenskem, razvoj ščetkarske obrti, etnološka dediščina, obdobje prve svetovne vojne ...

Likovne interpretacije Nagličevih fotografij hranijo v spominski družinski zbirki, ki obsega okoli 40 del, kar pa ni končno število, saj projekt še poteka. V načrtu so nova likovna dela, zbirka pa naj bi mesto dobila na razstavi v domači Šmarci. Kot sklene Doblehar, bomo s tem "v našem času na zanimiv likovni način ohranjali spomin na moža, ki nam je v dragocenem opusu fotografij zapustil svoj spomin na naše prednike in našo deželo".