Del postavitve v Etnološkem muzeju Anima mundi je predstavitev restavratorskega procesa, pa tudi raziskav, ki so bile potrebne, preden so se restavriranja sploh lahko lotili. Znanstveno delo vatikanskih strokovnjakov je potekalo v sodelovanju z Etnografskim muzejem Ruande in z belgijskim Kraljevim muzejem za osrednjo Afriko, in sicer v času, ko se številni etnografski muzeji v Evropi in ZDA spoprijemajo z zahtevami staroselskih skupnosti in nekdanjih kolonij: številni pozivajo k vrnitvi artefaktov, odnesenih v času kolonializma.

Kurator muzeja Anima mundi, duhovnik Nicola Mappelli, se na zahteve po restituciji vatikanskih etnografskih zakladov ne odziva, češ da "so to vprašanja, ki jih mora obravnavati vodstvo muzeja". Je pa v pogovoru za tiskovno agencijo Associated Press poudaril, da je Vatikan lani v Peru vrnil tri mumije, leta 2017 pa v Ekvador človeško glavo.

Direktorica muzeja Barbara Jatta se v svojem uvodnem nagovoru prav tako ni dotaknila vprašanja restitucije, je pa poudarila, da je muzej zavezan transparentnosti in "dialogu z različnimi kulturami". Predstavitev obnovljenih ruandskih zaslonov je priložnost tako za zaznamovanje ponovnega odprtja Afriške in ameriške zbirke, pa tudi 50-letnice selitve celotne zbirke v sam Vatikanski muzej, je povedala.

Kulturni genocid v Kanadi
Vprašanje vatikanske etnografske zbirke je bilo v javni diskurz potisnjeno lani, ko so predstavniki staroselskih skupin iz Kanade pripotovali v Vatikan in sprejeli opravičilo papeža Frančiška za sodelovanje Katoliške cerkve v prisilni asimilaciji in zlorabah njihovih otrok.

Sorodna novica Papež Frančišek se je v Kanadi opravičil staroselcem zaradi zlorab njihovih otrok

Kanadske oblasti so se v 19. stoletju odločile, da je treba staroselce asimilirati, kar so nameravale storiti s tem, da so jim kradli otroke in jih pošiljali v oddaljene internate. Katoliška cerkev je vodila 66 od skupaj 139 takih šol, ki jih je od leta 1894 do leta 1947 obiskovalo približno 150.000 otrok, starih od štiri do 16 let. Med šolanjem je zaradi različnih razlogov, kot so bolezni in pomanjkanje, daleč od staršev in svojcev umrlo približno 6000 otrok.

Kanadska komisija za resnico in spravo je to politiko označila za "kulturni genocid", predstavniki delegacije pa so si med obiskom Vatikana ogledali tudi staroselske artefakte v tamkajšnji zbirki. Pozneje so izrazili željo, da bi te predmete dobili nazaj – ali pa vsaj imeli dostop do njih za potrebe znanstvenih raziskav.

So bila vsa "darila" res izročena prostovoljno?
Vatikan že od nekdaj vztraja, da so temelj njihove etnografske zbirke "darila", ki jih je prejel papež Pij XI., ki je leta 1925 v Vatikanskih vrtovih organiziral ogromno razstavo, ki naj bi ilustrirala svetovni domet Cerkve in misijonarjev ter življenja evangeliziranih staroselcev. Artefakte za to razstavo so mu pošiljali katoliški misijonarji z vsega sveta, a danes se seveda zastavljajo vprašanja glede tega, ali so staroselska ljudstva res imela kakšno izbiro v povezavi z "darovanjem", če upoštevamo takratno razmerje moči.

Izveski ob razstavljenih umetninah utrjujejo uradni položaj Vatikana. Ob kanadskih artefaktih tako lahko obiskovalci preberejo: "Obstaja stara tradicija darov, ki jih staroselski narodi Kanade pošiljajo papežem." Naglavno okrasje, ki ga lahko vidite na zgornji fotografiji, je papežu Frančišku leta 2022 podaril poglavar Wilton Littlechild.