Nekaj dni so jih brez cilja v vagonih prevažali po gozdovih okrog Münchna, da bi jih pobili in jih ne bi rešili Američani. Na enem od teh vagonov je bila tudi Šarika Hahn iz Murske Sobote.

26. aprila je minilo 76 let, odkar so vse prekmurske Jude, med njimi številno družino Hahn – sedem bratov in sestro z družinami – leta 1944 odpeljali najprej v Čakovec, potem v Veliko Kanižo na Madžarskem in do končne postaje Auschwitz-Birkenau. Tudi družino soboškega tiskarja Izidorja Hahna – ženo Ireno, hčerko Šariko in sina Andreja. Iz Auschwitza se je vrnila le peščica prekmurskih Judov, še vedno pa živijo v Prekmurju številni potomci prekmurskih judovskih družin, ki ohranjajo spomin nanje. Med potomci sem tudi jaz. Izidor Hahn je bil moj praded, Irena Hahn moja prababica in Šarika Hahn (por. Horvat) moja stara mama.

Bolečina, ki se je nismo želeli spominjati
"Mi nismo radi govorili o tem, ker to je takšna bolečina, da se je nisem želela dosti spominjati. Želela sem pozabiti, ampak tega ne moreš pozabiti. Najhujše je pa to, da bolj ko sem stara, bolj premišljujem. Ležim in pridejo te misli. Prej nisem nikoli, sem jih odganjala,“ mi je povedala sestrična Šarike Hahn Horvat, Judita Kreft Hahn, priznana slovenska gledališka (in filmska) igralka, ki je pri svojih 93 letih ena redkih še živečih in preživelih iz zloglasnega nacističnega taborišča Auschwitz-Birkenau. Je tudi edina še živeča preživela iz soboške judovske družine Hahn, o kateri bo tekla beseda.

Zadeva: Transporti smrti
Koliko je možnosti, da po 75 letih najdeš grob človeka, ki se ni vrnil iz taborišča smrti? Ob tem, ko sem se poglobila v preteklost svoje družine, sem naletela na pretresljiva nova odkritja. Leta 2013 sem navezala stik z arhivom v spominskem muzeju Auschwitz–Birkenau glede podatkov o družini Hahn. Našli so dokument, ki je razkril, kje in kako je umrl Izidor Hahn. Vsebina natančnega policijskega zapisnika, datiranega z dne 10. maja 1946, je pretresljiva. Zapisnik, v katerem je pod zadevo zapisano transporti smrti, je natančen opis dogodka na železniški postaji 25. januarja 1945. Bil je četrtek. Tega dne je bila na vlaku številka 92420 v smeri iz Prage proti Češkim Budjejovicam v odprtem vagonu množica slabo oblečenih moških in žensk.

Koliko jih je bilo, se ni dalo oceniti, so pa stali zelo tesno drug poleg drugega. Bil je strašen mraz, temperatura je bila minus dvajset stopinj Celzija. V zapisniku piše, da so bili to verjetno politični zaporniki iz Auschwitza.

Kakšne narodnosti so bili, niso mogli oceniti. Nihče namreč ni bil v stiku z železničarskim osebjem in nihče jih ni slišal govoriti. Potem ko je vlak odpeljal s postaje Chotyčany, so v bližini postaje našli tri odvržena moška trupla. Tretjega mrtvega moškega so našli nedaleč od postaje Chotyčany. Označen je bil s številko 186793. Obraz je imel krvav in s podplutbami. Oblečen je bil v tanko uniformo. Na levi podlakti je imel tetovirano to številko. Mrtve so nato fotografirali organi kriminalistične policije v Čeških Budjejovicah. Še istega dne so jih odpeljali na pokopališče sv. Otilije v Čeških Budjejovicah, kjer so jih pokopali. Prezeblo in krvavo truplo s številko 186793 je bil Izidor Hahn.

Hahnovi – pred in med vojno
Charlotte Hahn – Šarika (1928–2000) je bila prvorojenka priznanega in premožnega soboškega tiskarja in lastnika papirnice Izidorja Hahna, dobrotnika, pustolovca, popotnika in svetovljana, ki je prihajal iz preproste, a številne družine iz Bodoncev, in Irene Hahn, roj. Kemeny, ki je prihajala iz znane gostilniške družine Kemeny. Njen oče je imel med drugim v Murski Soboti v lasti brezalkoholno restavracijo. V mladosti je bila uspešna v igranju biljarda, hazene in klavirja. Tako Kemenyjevi kot Hahnovi so bili liberalna judovska družina, Izidor je bil ateist, le mama je ob večjih praznikih hodila v sinagogo. Doma so govorili madžarsko, mama je slabo govorila slovensko. Praznovali so božič, Izidor je za veliko noč otrokom na dvorišču skrival pirhe. "Židovi so, če so to izvedeli, bili besni," se spominja Judita Hahn.

Šarika, kot so Charlotte od malega klicali, da ne bi zvenelo vzvišeno in preveč meščansko, je imela srečno otroštvo, ki ga je vse do deportacije aprila 1944 preživela v vili na Slomškovi ulici, kjer je danes sodišče. Njena soba je bila opremljena s pohištvom iz Szaparijevega gradu. Izidor ga je kupil na dražbi od grofovske rodbine Szapary skupaj z dragoceno knjižnico, ki je po vojni izginila. Odpeljal naj bi jo znani partijski funkcionar. Svojim sošolkam je v šolo nosila šolske potrebščine iz domače papirnice, njen oče je vztrajal pri tem. Bil je strog in ju je z bratom vzgajal v duhu, da morata biti enaka drugim otrokom, čeprav izhajata iz premožne družine. V njihovi uspešni tiskarni so med drugim tiskali tudi časopise, npr. Mörszko krajino.

Družina je dopustovala večinoma – zaradi papirnice, ki so jo imeli poleg tiskarne – ločeno. Torej, mati z otrokoma in oče s prijatelji. Šarika je počitnice preživljala tudi pri neki družini skupaj s sestrično Judito Hahn v Kostelu na Madžarskem ob Blatnem jezeru, z materjo na otoku Rabu ali v Rogaški Slatini. Oče jo je leta 1939 vzel s sabo na popotovanje po Sloveniji – od Murske Sobote do Bohinjske Bistrice. Nastal je izjemen fotografski potopis po takratni Sloveniji. Njeno otroštvo je bilo tesno povezano s sestričnami – Judito, ki je bila pozneje igralka v ljubljanskem Mestnem gledališču, Livio Hahn, ki je bila v Franciji priznana plesalka že pred vojno, med vojno pa sta se z materjo uspešno skrivali v Parizu, in Lili Legenstein, sestrično po mami, ki je bila mojstrica operete in stepa pozneje v Zagrebu, njen brat pa priznani teniški igralec Ladislav Legenstein.

Šarika je velikokrat omenila, da je bilo po vojni zanjo v Sloveniji bolje kot pred vojno, saj v kraljevini SHS zaradi antisemitskih zakonov med drugim nekaj časa ni smela obiskovati šole, npr. ko so uvedli zakon (Numerus Clasusus), po katerem bogati Judje niso smeli obiskovati javnih šol, zato se je šolala doma. Vse se je spremenilo z drugo vojno, ko je Prekmurje padlo pod Madžarsko, ki pa vse do leta 1944 ni predajala Judov Nemcem. Takrat je lahko obiskovala gimnazijo, Izidor pa je spet lahko delal, čeprav so mu na začetku vojne Nemci zaprli trgovino in tiskarno ter odpeljali avtomobil. Povedati je znala, da so avtomobil odpeljali tako, da so mu pritisnili pištolo na sence. Živeli so kolikor toliko normalno, pa čeprav so vedeli za deportacije. Leta 1944 se je s prihodom Nemcev na Madžarsko vse spremenilo. 25. aprila 1944 so zgodaj zjutraj madžarski žandarji potrkali na njihova vrata. Skupaj z drugimi prekmurskimi Judi je sledila deportacija – najprej v Čakovec, nato v Nagykanizso in čez nekaj tednov v Auschwitz. Šarika se je spominjala, kako zelo je mati Irena trpela na tej poti. Bila je čisto iz sebe, brata pa je celo pot bolel zob. Moški in starejši otroci so bili v Auschwitz transportirani prej. Torej tudi oče, ki ga je nazadnje videla v Nagykanizsi.

Ko so prispeli v Auschwitz, se je z mamo in bratom močno držala za roke, a Mengele jih je ločil. Mama Irena in dvanajstletni brat Andrej sta bila izločena in poslana v smrt. Šarika je bila nekaj tednov s prijateljicami iz Prekmurja – Elizabeto Fürst, Evo Schwartz in Verico Hiršl – v karanteni v taborišču Auschwitz-Birkenau. Sestrična Judita, ki je delala v razdelilnici hrane (to so bili ostanki, ki so jih pobrali iz vagonov), ji je kdaj pa kdaj prinesla kakšen kos mesa ali kruha. Delali niso nič, je rekla. Samo čakali so in bili klicani na raporte – čez dan ali sredi noči, ko so jih neutrudno preštevali. Nato je spet prišel Mengele izbirat. Takrat je ni izbral, saj se je nekako izmuznila iz vrste. To je bil znameniti prevoz madžarskih Judinj iz Auschwitza v Nemčijo, na katerem je bila tudi mati znanega, nedavno umrlega hrvaškega producenta Branka Lustiga. Okrog 1000 so jih poleti 1945 odpeljali v Nemčijo, v Geislingen, kjer so potrebovali delavke za izdelavo streliva v tovarni WMF. To je bila ena od podružnic zloglasnega taborišča Natzweiler-Struthof. Tam je bila zadolžena za deljenje hrane, pomivanje posode in pomivanje stranišč. Ena od sicer zelo pasjih SS-ovskih paznic, ki je z bičem pretepala zapornike, ji je bila zelo naklonjena. Dajala ji je zdravila ter hrano in jo celo peljala k sebi domov. Šarika ni vedela, zakaj tako ravna. V zameno ni terjala nobenih protiuslug. "Ni mi razumljivo, zakaj mene. Ali sem se ji smilila?" Proti koncu vojne so jih odpeljali v Allach, ki je spadal pod taborišče Dachau, in od tam na dolgo vožnjo z vlakom brez cilja do Seeshaupta ob jezeru Starnberg pri Münchnu, kjer se je njena agonija delno končala. Na železniški postaji v Seeshauptu so šele pred kratkim postavili spominsko ploščo v spomin na te dogodke.

Domov se je odpravila s skupino Čehov prek Prage. Tam so bili zbiri centri in nekoga je slišala govoriti prekmursko. Pridružila se je skupini moških iz Prekmurja in skupaj so potovali naprej. Po več tednih je prispela domov. Stara je bila 16 let. Doma je našla prazno hišo. Nekaj predmetov in pohištva ji je uspelo pridobiti nazaj. Večino so izropali partijski funkcionarji in sokrajani. Nekoč, moralo je bili v petdesetih letih, je šla na ples v soboški park in je zagledala na roki neke znanke zlato uro svoje mame. Preproga iz njihove hiše je bila dolgo časa v eni od pisarn na sodišču. S sliko je dokazala, da je njihova, in so ji jo vrnili. Očeta so, da bi lahko izpeljali nacionalizacijo, čeprav se ni vrnil iz Auschwitza, obsodili na zaporno kazen kot madžarona. Pozneje so sodbo preklicali. O svojih najdražjih je pripovedovala po fragmentih. O tem, kaj je doživljala kot šestnajstletnica v taboriščih smrti, skoraj nič. Vedno je spremljala boleče dokumentarne filme o taboriščih v upanju, da bo zagledala mamo, očeta ali brata. O tem, da so jo snemali ob osvoboditvi, nam nikoli ni povedala ali pa ji je spomin na to zbledel. Velikokrat je rekla, da se določenih stvari ne spomni, ker so jim Nemci dajali brom.

Končna postaja
Njena podoba bo živela v zgodovinskem spominu mnogih, pa čeprav sama tega ni vedela. Njen sin Andrej Horvat se je nedavno vrnil z družino iz Izraela, kjer so obiskali muzej holokavsta Yad Vashem. Tam so jo zagledali na fotografiji iz aprila 1945, ki je nastala na t. i. končni postaji Seeshaupt, v bavarskem mestu ob znamenitem jezeru Starnberg. Po raziskovanju smo odkrili, da ne gre za fotografijo, ampak za filmske posnetke. Na tem posnetku, katerega avtor je Albert Gretz, vidimo Šariko in še eno preživelo interniranko, domnevno gre za njeno takratno taboriščno prijateljico iz Češke. Z ameriškim vojakom Andrewom E. Dubillom stojita pred vagonom, polnim trupel. Šarika si je iz zaporniškega oblačila naredila ruto in si nadela usnjeni pas (najbrž vojaški), da bi bila videti bolj čedna, kar je kljub izčrpanosti bila.

Lasje so ji v enem letu, odkar so ji pobrili glavo v Auschwitzu, že zrasli. Vlak je bil na poslednji poti, med drugim iz koncentracijskega taborišča Allach, ki se je s 1800 taboriščniki, od tega jih 68 ni preživelo, v vagonih končala 30. aprila 1945 na tej postaji. Osvobodili so jih ameriški vojaki šele po nekajdnevni vožnji brez cilja po spodnji Bavarski. O tem, da jo je nekdo snemal, nikoli ni govorila, prav tako ne o tem, kdo je skrivnostni Casimir Bucior, ki ji je nekaj let pozneje poslal svojo sliko, na katere hrbtni strani je pisalo: "Souvenir D´un Francais, Seeshaupt 1945“. V intervjuju, ki ga je posnela Spielbergova fundacija le kakšno leto pred njeno smrtjo leta 2000, je povedala le, da je njej in Čehinji svojo posteljo v Seeshauptu odstopil neki Francoz, ki jima je tudi nosil kruh.

Iz Auschwitza so se vrnile še Šarikina sestrična Elizabeta Hahn ter teta Margit Hahn s hčerko Judito in sinom Tibijem. Pavel Hahn, Juditin oče, se ni vrnil. Pavel, ki je imel pred vojno v Murski Soboti trgovino z blagom, je še pred vojno nekaj blaga skril na podstrešje svoje hiše. Po vojni jih je nekdo izdal in zaradi tega je Margit, da bi se izognila kazni, morala zapustiti Slovenijo. S svojim sinom je odšla v Izrael. Tibi je tam imel uspešno vojaško kariero, mami pa je na ladji za Izrael, ko se je vračala z obiska hčere Judite v Sloveniji, od žalosti počilo srce. Judita Hahn danes pravi, da so bila najlepša leta zanjo otroška, dokler ni bilo vojne. Pozneje so bile večinoma slabe stvari. Še dobro, da so se ohranile prav vse fotografije Hahnovih iz časa pred 26. aprilom 1944. Na fotografijah je vidna sreča, onkraj je žalost.

Spotikavci tudi Hahnovim
Preživeli, ki so dolgo časa raje molčali o tem, kaj so doživljali v koncentracijskih taboriščih, o tem namreč niso želeli govoriti, tudi svojim najbližjim ne, počasi odhajajo. A s tem, ko bodo odšle zadnje priče, ne sme zbledeti spomin na grozote, ki so jih preživeli. Besede, ki jih slišimo vedno znova. Najpogosteje kot oguljene floskule v govorih politikov ob različnih obletnicah, povezanih s temi dogodki. Eden najbolj domiselnih in iskrenih načinov spominjanja na holokavst so gotovo t. i. Stolpersteine, spotikavci, s katerimi tlakuje spomin na holokavst nemški umetnik Gunter Demnig. Pozlačene tlakovce, v katere so vgravirana imena, letnice rojstva, letnica deportacije, ime taborišča in letnica smrti, vgradi v pločnik pred hiše, od koder so jih odpeljali.

Različna imena pripovedujejo o skupni zgodbi
Spotikavce je septembra lani Demnig postavil tudi nekaterim deportiranim judovskim družinam v Prekmurju – v Lendavi in Murski Soboti. Med drugim tudi Izidorju, Ireni, Andreju in Šariki. Molče in subtilno ti tlakovci opozarjajo mimoidoče na ljudi, ki so nekoč tam imeli svoj dom. Spotikavci nosijo le različna imena, a skupno zgodbo. Tako kot usode teh ljudi.