"Strelski jarek ni naslikan le slabo; naslikan je sramotno slabo. /…/ Možgane, kri in drobovje je mogoče naslikati prav okusno. Ta Dix pa – oprostite mi ta grobi izraz – jih naslika tako, da ti gre na bruhanje." Tako je vplivni umetniški kritik in umetnostni zgodovinar Julius Meier Graefe leta 1924 ocenil sliko Strelski jarek Otta Dixa. Besedilo kritika in umetnostnega zgodovinarja, ki je na začetku dvajsetega stoletja napisal nekaj najvplivnejših interpretacij umetnosti impresionizma in tako vplival na razumevanje tega gibanja v Zahodni Evropi, je bilo eno najodmevnejših v vroči razpravi, ki je spremljala predstavitev slike v na novo odprti Novi galeriji v Kölnu.
Slika, ki jo je Otto Dix ustvarjal med letoma 1919 in 1923, je postala simbol protivojnega slikarstva, v povojni Nemčiji, zaznamovani s težnjo slavljenja vojnih junakov, in v Nemčiji formiranja nacizma pa je postala tudi simbol napačnih nazorov. Avtor sam slike sicer nikoli ni videl kot izraz svojega pacifizma, kar so mu očitali. Sam se nikoli ni imel za pacifista. Strelski jarek je bilo le prvo v nizu del, s slikanjem katerih je do približno leta 1930 skušal 'predelati' travme, ki mu jih je pustila vojna. Šlo je le za slike, ki so nekoliko bolj plastično izrazile tisto, kar je v bolj sprejemljivem tonu v svojem znamenitem vojnem dnevniku In Stahlgewittern (V jekleni nevihti) zapisal Ernst Jünger: "Začelo je deževati. Uspelo mi je, da sem v čelado ujel nekaj umazane vode. Popolnoma sem izgubil orientacijo in nisem imel pojma, kaj se na fronti sploh dogaja. Kepa ilovice mi je priletela v ramo. Njeni delci so se razsuli po moji glavi. Časa nisem več zaznaval: nisem več vedel, ali je jutro ali večer."
Popolna dezorientacija in razsulo subjekta, ki sta doletela vojake in od katerih si še več let po koncu vojne niso opomogli, sta bili eni ključnih tem Dixovega slikarstva v prvem desetletju po koncu prve svetovne vojne, vrhunec pa je ta epizoda Dixovega ustvarjanja doživela v triptihu Vojna (Der Krieg, 1929-32). V triptihu je očitno Dixovo oziranje k starim nemškim mojstrom, predvsem k Altdorferju in Grünewaldu, ki ju je še pred vojno študiral v dresdenski galeriji.
Nova stvarnost weimarske Nemčije
Otto Dix v resnici ni pomemben le zaradi svojih (proti)vojnih slik. Po eksperimentiranju z impresionizmom in ekspresionizmom ter po futuristični medvojni epizodi je Dix v dvajsetih letih skupaj z Georgeem Groszom postal ključni predstavnik smeri Nova stvarnost (Neue Sachlichkeit). Nekakšen 'risani' manifest Nove stvarnosti je sicer s sliko Stebri družbe leta 1926 podal Grosz. Slika je manifestativno razkrila vse slabosti družbe weimarske Nemčije in nesposobnost države, da bi ukrotila vse 'negativne elemente': surove kapitaliste, lažnivo Cerkev, paravojaške enote in vojsko.
Zanimivo pri smeri Nova stvarnost je, da je šlo verjetno za prvi jasno razvidni primer 'gibanja', ki je nastalo ter dobilo ime in opredelitev iz neke zunanje pobude: "Kritik/kustos trdi, da je v posameznikih, nemara povsem neodvisnih primerih zaznal neko določeno težnjo, nato poskuša dokazati njihovo notranjo povezanost tako, da jih vse skupaj objavi in določi njihove skupne poteze" (Norbert Lynton). V resnici razlike med umetniki Nove stvarnosti niso bile majhne, res pa je, da so vsi očitno težili k realizmu in uravnoteženju slike. To pa je bila tudi ključna razlika v primerjavi z ekspresionizmom, ki je s Kirchnerjem in Schmidt-Rottluffom tedaj doživljal vrhunec.
Dixova notranja emigracija
Seveda ne čudi, da je bil Otto Dix dobro zastopan na propagandni razstavi izrojene umetnosti v Münchnu, na kateri so nacisti leta 1937 prikazali antitezo svoje interpretacije prave umetnosti. V naslednjih letih so iz nemških muzejev in galerij pobrali 260 Dixovih del, leta 1938 je Gestapo Dixa za dva tedna zaprl, nato pa se je Dix umaknil v 'notranjo migracijo'. Po vojni so ga že priznali za enega temeljnih nemških umetnikov prve polovice dvajsetega stoletja in leta 1959 so ga tudi odlikovali z nemškim križem za najvišje zasluge za državo. Umrl je leta 1969.
Otto Dix, ki se ga bodo naslednje leto spomnili z več razstavami, predvsem pa v njegovem rojstnem kraju Gera, ni zanimiv le kot kritični kronist weimarske Nemčije. Zanimiv je tudi zato, ker se v njegovem delu kaže, da avantgardistične težnje in sodobnejše smeri v umetnosti vendar ne pomenijo popolnega reza s tradicijo. Otto Dix je namreč že v svojo ekspresionistično delo, še bolj očitno pa seveda pozneje v dela Nove stvarnosti vnesel poteze, ki se jih je naučil pri starih mojstrih. Spoštovanje do njih je bilo vedno navzoče v Dixovih delih in ta so tako povezala staro in novo v enotno zgodbo o lepem in hkrati presunljivem in grozljivem.