Procesija se je začela v nedeljo zjutraj: krsto so najprej iz Leicestra prenesli dobrih deset kilometrov stran, na prizorišče bitke na Boswortovem polju. Tam je namreč 22. avgusta 1485 padel 32-letni Rihard III., zadnji predstavnik rodbine Plantagenetov, ki je v poznejših stoletjih po krivici dobil sloves najbolj spletkarskega in krutega britanskega monarha vseh časov. Ubit je bil v spopadu z vojsko Henrika Tudorja, začetnika tudorske dinastije.

Riharda III. je prišlo pozdravit več podanikov kot Elizabeto II.
Tokratno britansko slavje je v precejšnjem kontrastu s slovesom, ki je bil doslej Rihardova edina zapuščina. V Leicastru se je na ulicah za procesijo zbralo 35 tisoč ljudi: gnetli so se v desetih vrstah, da bi za hip uzrli leseno krsto na vozu, ki sta jo spremljala viteza na konjih, oblečena v opravi, kakršne so nosili Rihardovi oz. Henrikovi vojaki v bitki pri Bosworthu. Gneča je bila, tako so vsaj poročali lokalni mediji, še večja kot leta 2012, ko se je v okviru praznovanja 60-letnice svoje vladavine tam sprehodila kraljica Elizabeta II.

Seveda niso manjkale niti bele vrtnice. Cvet je bil emblem vladarske hiše York, ki jo je Rihard predstavljal v zadnji etapi slovite državljanske vojne med belo in rdečo rožo; sklenil jo je prav njegov poraz pri Bosworthu.

Izgubljena sled za posmrtnimi ostanki
Velika Britanija je procesijo primerljivih dimenzij nazadnje videla leta 1997, ko so se z metanjem belih vrtnic na krsto poslavljali od princese Diane. Leicaster se je tako nekako odkupil kralju, ki so ga nazadnje videli dan po usodni bitki, ko se je vrnilo le njegovo golo truplo, pripasano na konjski hrbet. Po nekaj dneh javnega razstavljanja in sramotenja so njegovi ostanki izginili neznano kam. Zgodovina domneva, da je bil pokopan v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu Greyfriars. Toda sčasoma so se podatki o tem, kje natančno je cerkev stala, izgubili, obstajala pa je tudi teorija, da so kraljeve kosti po razpustitvi samostanov pometali v reko Soar.

Pokopan pod parkiriščem
Šele leta 2012 so arheologi pod parkiriščem v Leicestru naleteli na človeško okostje z vdrto lobanjo in ukrivljeno hrbtenico, za katero so forenzične preiskave potrdile, da je dejansko izgubljeni grob angleškega kralja. Skupaj je bilo na telesu deset različnih poškodb, od tega osem na glavi. Usodna je bila rana na glavi, večino drugih poškodb pa so mu nasprotniki verjetno zadali po smrti z namenom ponižanja pokojnika. (Shakespeare piše, da je Rihard III. umrl po tem, ko so ga na bojišču sklatili s konja; iz tega odlomka je tudi slavni citat: "Moje kraljestvo za konja!")

Noben opis iz njegovega časa v povezavi z Rihardom III. ne omenja grbe ali odbijajočega videza, ki mu ga pozneje pripisuje Shakespeare.

Tudorji - krivci za negativno kampanjo?
Izkopavanja je podpiralo tudi Društvo Riharda III., ki se ukvarja s študijem in predstavljanjem lika kralja javnosti. Prepričani so namreč, da je po smrti kraljev sloves utrpel neznansko škodo in omalovaževanje - predvsem po zaslugi nasprotnikov in naslednikov, Tudorjev. Shakespeare ga je v svoji tragediji Rihard III. povzdignil v pošastnega tirana, emblematični lik zla in pehanja za močjo (v Tower of London naj bi dal, da ne bi ogrozila njegovega prestola, zapreti celo svoja nečaka).

Rihard III. je nedvomno enigmatičen lik - ne samo zato, ker je ena najbolj osovraženih osebnosti britanske zgodovine, ampak tudi zato, ker je ena ključnih. Zanimanje zanj, ki nikoli ni popolnoma presahnilo, seveda pomeni tudi, da so se okrog mesta njegovega poslednjega počivališča spletle številne legende in ugibanja.

Teden slovesnosti
Z nedeljsko procesijo se je tako začel teden slovesnosti, s katerimi bodo Rihardu III. vrnili, z besedami kardinala Vincenta Nicholsa, "dostojanstvo, vredno britanskega kralja". V pridigi v leicesterski katedrali se je pazljivo izognil Rihardovemu kontroverznemu prevzemu prestola in njegovi domnevni krutosti. Pripomnil je le, da je prevrednotenje njegove vladavine, ki se je začelo z odkritjem posmrtnih ostankov, v skladu z "modo rekonstrukcijskih biografij, v katerih svetniki postanejo zlobci in zlobci svetniki."

Kralj bo v leicesterski katedrali pokopan pod epitafom Loyaulte me lie (Zvestoba me veže), kar je bil njegov slogan.