Zakaj so vedno bolj priljubljeni in kako se belgijska stripovska kultura razlikuje od azijske ali ameriške stripovske industrije, je raziskovala Erika Štular.

"Rad rišem. Vpisal sem na študij animacije in začel risati stripe - ker rad pišem," pravi avtor stripov Wauter Mannaert. Ker ljubi risanje, ker je s stripom lažje in tudi ceneje povedati zgodbo kot z animiranim filmom, ki je bil tema njegovega študija. A ljubezen ni dovolj, pravi avtor stripov Wauter Mannaert. "Biti moraš zelo predan. Šest dni na teden sedim za to mizo. Poiskati moraš svoj izraz, svoj slog, risarski, pa tudi tematski. To zahteva veliko časa."

Za časopisne stripe Wauter dejavno išče teme. Za velike stvari, za njegove stripovske romane zgodba poišče njega. "Moja zadnja knjiga je imela politično sporočilo El Messias, o tem, kaj se je zgodilo s krizo v Španiji. Moj zadnji stripovski roman je nastal na osnovi resničnih ljudi, šli smo tja, jih opazovali, govorili z njimi," pravi Mannaert.

Kot vsi stripovski umetniki se tudi sam kritično odziva na realnost. A verjame, da surovi napad na pariški tednik Charlie Hebdo ne bo pustil dolgoročnega pečata na stripovski krajini. "Nisem imel težav, le ena stranka je zavrnila enostransko zgodbo, ker se ji je zdela preveč religiozna, čeprav je bila le šala," je dejal Mannaert.

A ne glede na popularnost mora večina stripovskih umetnikov, kot je Wauter, za preživetje početi še kaj drugega - poučevati, ilustrirati knjige ... Sam je med nekaj srečniki, ki jih podpira flamska vlada.

V mali Belgiji je kar 800 poklicnih stripovskih avtorjev. Lani so izdali rekordnih pet tisoč novih stripovskih romanov. Stripi tu niso drugorazredno čtivo, so deveta umetnost, Belgijci jih spoštujejo kot svojo dediščino, o stripih se učijo v šolah, kupujejo kakovostne tiskane izdaje in jih hranijo na knjižnih policah. Celo zasebni muzej se lahko financira z lastnimi prihodki.

Zakaj torej prav Belgija, torej vprašamo tam. "Ker je že tako večjezična in ker je v zgodovini imela množico tujejezičnih okupatorjev. Ljudje na tem območju so hitro spoznali, doumeli, da se je s podobami veliko laže sporazumevati kot pisno ali govorno. To pojasnjuje navdušenje Belgijcev nad stripi," pojasnjuje Willem De Graeve iz belgijskega centra stripa.

Belgijski stripovski bum se je začel med vojnama s Tintinom, svetu so dali tudi Smrkce, Srečnega Luko in druge junake. Belgijski strip se razlikuje od azijskega ali ameriškega. Tam berejo stripe na pametnih telefonih, uspešnica so stripovske videoigre, tu obožujejo tiskane izdaje. Tu je pomemben avtor, tam za junaki stojijo celi studii.

A tudi belgijski strip se spreminja. "V preteklosti sta bili dve temi - humor in avanture, kot je Tintin v Ameriki, zdaj je tako pri filmu. Imaš grozljivke, kriminalke, stripe za odrasle, stripe za otroke, za najstnike," pravi De Graeve.

V Bruslju stripovske junake srečaš na vsakem koraku - tudi na več kot 50 ogromnih freskah. Mesto je z njimi želelo preprečiti neokusne oglase na praznih stenah in privabiti turiste. Wauter svoje freske še nima. Morda bo čez čas eno izmed bruseljskih sten krasila podoba ameriškega fotografa, junaka njegove naslednje stripovske knjige.