Enega najlepših primerov islamske arhitekture stražijo celo vojaki, saj je indijska vlada prejela grožnje muslimanskih teroristov, da bodo Tadž Mahal razstrelili. Kakšno je torej stanje indijske arhitekturne mojstrovine?

Tadž Mahal se dotakne vsega sveta
Indijski časopisi so po poročanju revije Smithsonian polni poročil o neuspešnih poskusih vlade, da bi omejila onesnaženje v okolici Tadž Mahala in da prelep marmor, s katerim je mavzolej obložen, propada zaradi naraščajočega indijskega prebivalstva, gospodarskega buma in neprimernih okoljskih zakonov. Nekateri lokalni strokovnjaki opozarjajo, da je zgradba v nevarnosti, da se posede ali celo zruši proti reki Jamuna. Pritožujejo se tudi, da je arheološka organizacija Archaeological Survey of India (ASI) slabo opravila prenovitvena in popravljalna dela, ter želijo ponovno oceno stanja temeljev Tadž Mahala.

Grobnico za svojo ženo ženo Ardžumand Banu Begum (znano tudi kot Mumtaz Mahal), ki je umrla pri porodu štirinajstega otroka, je dal šah Džahan med letoma 1632 in 1653 zgraditi iz opeke, prekrite z marmorjem in peščenjakom, ter okrasiti z dragimi in poldragimi kamni. "Združuje veliko racionalnost dizajna z všečnostjo čutom. Tadž Mahal je bil ustvarjen z zlitjem mnogih arhitekturnih tradicij – centralnoazijskih, indijskih, hinduističnih in islamskih, perzijskih in evropskih – zato ima univerzalno privlačnost, ki se dotakne vsega sveta," o čudovitem spomeniku razlaga Ebba Koch, avtorica podrobne študije o Tadž Mahalu.

Madeži, luknje, odtisi nog, grafiti
Ko je šahova žena leta 1631 umrla pri 38 letih, se je obupani vladar odločil, da ji bo v spomin postavil kompleks zgradb in vrtov, ki naj bi odražala islamsko vizijo raja. Najprej je moral najti primerno mesto, spokojno in stran od živahne in včasih nevarne Agre, kjer so iskre mnogokrat zanetile požare, ki so v plamenih požrli celotne soseske. Šah Džahan pri Tadž Mahalu ni varčeval: najel je najboljše arhitekte in gradbenike, tisoče delavcev in strokovnjakov, drage kamne je dal pripeljati iz različnih koncev sveta. Žad so uvozili iz Kitajske, lapis lazuli prinesli iz Afganistana, korale iz Arabije, rubine iz Šrilanke, turkize pa so na jakih pritovorili prek gora iz Tibeta. Glavna kupola, prekrita z belim marmorjem, ki se vzpenja okoli 44 metrov v nebo, naj bi po nekaterih ocenah tehtala 12 tisoč ton.

A Tadž Mahal pod težo let, vremena in okoljskih vplivov počasi razpada. Od blizu je opaziti, da je marmor zamazan z rumeno-oranžnimi madeži, nekatere kamnite plošče so prepredene z majhnimi luknjami, na nekaj mestih odpada fasada, na kateri se najde tudi kakšen grafit. Tudi delo restavratorjev je bilo včasih opazno površno – luknje so ponekod napolnili s cementu podobnim materialom drugačne barve, kot je prvotna, spet na drugem mestu pa je nekdo stopil v svež cement in pustil odtis v obliki čevlja. Česar ni uničilo vreme ali "zašuštral" človek, je načelo onesnaženje. Petsto metrov okoli Tadž Mahala je že prepovedana uporaba motornih vozil, da bi se zmanjalo onesnaženje zraka.

Je krivec onesnaženje ali podnebje?
Že desetletja se aktivisti in odvetniki na sodiščih borijo za rešitev Tadž Mahala proti po njihovem mnenju glavnemu krivcu – onesnaženju okolja. Eden najbolj znanih indijskih odvetnikov M.C. Mehta je začel kampanjo za Tadž Mahal že v osemdesetih letih, ko je bila ena njegovih glavnih tarč tovarna, ki je oddajala žveplov dioksid. Ta naj bi povzročal kisli dež, ki najeda spomenik – temu Mehta pravi kar "marmorni rak". Leta 1996 mu je uspelo prepričati sodišče, ki je zaprlo, premestilo ali do okolja prijazneje preuredilo najškodljivejše tovarne. Kljub temu uspehu Mehta meni, da Tadž Mahal še vedno ogrožajo naraščajoč promet, onesnažena reka Jamuna in smetišča v bližini.

Restavratorji mavzoleja pravijo, da so rumeni madeži čisto naravni, in pravijo, da so materiali, ki so jih uporabljali pri prenovi, varni in učinkoviti. Prav tako mnogi ljudje v Agri menijo, da so skrbi glede Tadž Mahala pretirane in da na račun spomenika trpi gospodarstvo, saj so okoljske omejitve prizadele industrijo. Celo nekateri mednarodni strokovnjaki dvomijo, da je za škodo na Tadž Mahalu krivo onesnaženje. Marisa Laurenzi Tabasso, italijanska kemičarka in konservatorka, ki je preučevala mavzolej v imenu mednarodnih organizacij in indijske vlade, pravi, da so za poškodbe kamna krive vročina, sončna svetloba in vlaga, ki povzroča rast za kamen škodljivih alg. "Za večino poškodb na marmorju so krivi podnebni pogoji, ne onesnaženje," trdi Laurenzi Tabassojeva in dodaja, da ima največ škodljivega vpliva človek v notranjosti zgradb, kjer je razbarvanje marmorja povzročilo dotikanje sten z mastnimi rokami in vlažno dihanje tisočerih obiskovalcev.

Bo Tadž Mahal pristal v reki?
Nekateri aktivisti pa kot najbolj perečo težavo vidijo reko Jamuna, saj naj bi bile njene vode ključne za ohranjanje temeljev Tadž Mahala, v katerem naj bi bili tudi leseni deli, ki bi lahko razpadli, če ne ostanejo vlažni. Zaradi zajezenja reke in vročine se v zadnjih letih Jamuna izsuši za nekaj mesecev letno. Brez stabilizirajoče moči tekoče vode naj bi imel po mnenju aktivistov "Tadž Mahal naravno nagnjenje k zdrsu ali potopu v reko".

Uradniki pri ASI pa te trditve zanikajo in pravijo, da so temelji in struktura Tadž Mahala po njihovih raziskavah trdni, niso pa želeli odgovoriti, koliko so te raziskave preiskale nastalo škodo. Tako za zdaj ni čisto jasno, koliko je svetovno znani spomenik trenutno res ogrožen – a čeprav nobena zgradba ne stoji večno, si arhitekturni biser, kot je Tadž Mahal, zagotovo zasluži posebno pozornost.