Telesa v urbanem prostoru so gibajoča pot, koreografirana za skupino plesalcev. Ti občinstvo vodijo skozi izbrane dele javnih in poljavnih prostorov. Zelo hitro na tej poti vzpostavljajo verigo začasnih fizičnih intervencij, nato pa odidejo dalje, ne da bi za seboj pustili kakršne koli sledove. Foto: EPA
Telesa v urbanem prostoru so gibajoča pot, koreografirana za skupino plesalcev. Ti občinstvo vodijo skozi izbrane dele javnih in poljavnih prostorov. Zelo hitro na tej poti vzpostavljajo verigo začasnih fizičnih intervencij, nato pa odidejo dalje, ne da bi za seboj pustili kakršne koli sledove. Foto: EPA
Plesalci svoja telesa stisnejo v prostore, kjer telo ni običajno, ali javni prostor zasedejo na neobičajen način. Spreminjajo naše zaznavanje okolja in raziskujejo predele, ki so samoumevni ali redko opazni. Spodbujajo raziskovanje našega okolja ter vprašanja, kako se običajno vedemo v javnem prostoru in zakaj. Foto: EPA
Ostane le spomin na dogodek pri tistih, ki so mu bili priča, ki morebiti omogoči, da prostor zaznamo na drugačen način. Foto: EPA
K nenavadnim intervencijam živih skulptur v javnem prostoru Willija Dornerja spodbujajo prav odzivi opazovalcev. Foto: EPA

Prav odzivi mimoidočih Willija Dornerja spodbujajo k nenavadnim intervencijam živih skulptur v javnem prostoru.
Eden izmed projektov dunajske skupine Willija Dornerja, ustanovljene leta 1999, so tudi Telesa v urbanem prostoru, projekt začasnih intervencij v različnih urbanih okoljih, s katerim Dorner opozarja na javne urbane strukture in z neobičajnimi načini gibanja in obnašanja razkriva pravila in omejitve, ki jih prostor in družbeni konsenz predpostavljata ter tako na svojevrsten in zabaven način sproža vprašanja o normah družbenega obnašanja.
Gibajoča pot, koreografirana za skupino plesalcev
Gverilski performansi skupine so sestavljeni tako, da plesalci zdirjajo od ene do druge lokacije, nato se za kratek čas postavijo v določene položaje in ustvarijo svojevrstno živo instalacijo. Lahko se stisnejo pod klopco v parku ali nagrmadijo svoja telesa v kup pred vhodom v stavbo, se na različne načine uležejo na stopnice, visijo s podbojev ali zapolnijo luknjo v živi meji. Po kratkem času tiho vstanejo in oddrvijo na naslednjo lokacijo. Obiskovalci performansa morajo plesalcem slediti, da vidijo, kako njihova telesa vstopajo v interakcijo z okoljem vsakega prizorišča.
Raziskovanje prostora in gledanje na drugačen način
Začasne in žive skulpture niso zgolj zabavno presenečenje za gledalce in druge mimoidoče. Dorner želi s svojimi intervencijami ustvariti doživetje za gledalce in jih navdihniti, da bi spremenili svojo zaznavo. Z barvitimi in hitrimi telesi, ki zasedejo prostor, kamor telesa običajno ne grejo ali ga zasedejo na takšen način, ki je za običajno gibanje nenavaden, naši zaznavi odpre nove možnosti, pišejo na strani Web urbanist.

Ko telesa zasedejo izbrane točke, mimoidoče sprovocirajo v razmišljanje, zakaj to počnejo, nekatere pa tudi motijo. Namen živih skulptur, ki si delčke urbanega prostora gverilsko prilastijo za kratek trenutek, je, da mimoidoči reflektirajo lastno okolje in navade gibanja. Telesa v urbanih prostorih tudi vabijo prebivalce mest, da z lastno okolico, mestom ali njegovim delom, vzpostavijo tesnejši odnos - da ga opazujejo drugače kot vsak dan, ko hitijo mimo zanimivih in spregledanih kotičkov, se vprašajo o njegovi funkcionalnosti, zasnovi, pomenu ter o lastni uporabi ali mobilnosti skozi ta prostor.
Skupina potuje po vsem svetu in v vsakem mestu Dorner dela z lokalnimi plesalci. Izbira plesalce, ki so močni, fleksibilni in lahki, saj morajo zdržati težke in neudobne položaje, se stisniti v majhne luknje ali splezati na svoje kolege.
In kako se na njihove performanse odziva občinstvo?
Nekateri se čudijo, drugi smejijo. Izkušnja je seveda odvisna tudi od tega, ali gre za gledalca, ki je o akciji obveščen in morda celo sledi njihovi poti po mestu, ali za mimoidočega, ki ga plesalci presenetijo na njegovih opravkih po mestu, ko zdirjajo mimo nič hudega slutečega posameznika.
Predvsem policija pa je tista, ki njihovega drvenja po mestu in ustvarjanja nenavadnih intervencij ne podpira. Dorner kljub temu pred izvedbo ne želi obveščati lokalnih oblasti. Kot pravi, so ameriška in britanska mesta veliko težavnejša pri umetniških projektih, pri katerih bi lahko prišlo do težav z oblastjo, in plesalce pogosto ustavi policija, ki meni, da gre za vandale ali tatove.