55 milijonov dolarjev vredno muzejsko krilo, ki je podvojilo razstavne površine Muzeja umetnosti v Tel Avivu, bo vsako leto gostilo na ducate začasnih razstav, sicer pa bo postalo največja stalna postavitev izraelske umetnosti na svetu; večino eksponatov je muzej do zdaj hranil v skladišču.

Moderna, zračna in svetla stavba trikotne oblike in z betonskim pročeljem se razteza čez pet nadstropij ter več kot 18.500 kvadratnih metrov. Njena osrednja točka je 27 metrov visok atrij, okrog katerega se pod različnimi koti krivijo stene desetih novih razstavnih sob. Svetloba se na konstrukcijo usipa skozi steklen strop. "Prepletanje arhitekture s prostori kuratorske svobode je bistvo te stavbe," pojasnjuje njen arhitekt, Američan Preston Scott Cohen (tudi predstojnik oddelka za arhitekturo na univerzi Harvard).

Neobvezujoča arhitektura
Cohen si je predvsem prizadeval doseči, da bi kustosom pri načrtovanju razstav pustil povsem proste roke, da jih torej ne bi omejeval z obvezujočimi arhitekturnimi elementi, kakršen je, denimo, (sicer zelo lepi) polžasti hodnik Guggenheimovega muzeja v New Yorku.

Umetniško vrelišče Tel Aviva, kulturne prestolnice Izraela, je prav muzej umetnosti, v katerem med drugim hranijo dela Picassa, van Gogha in Modiglianija. Kar se tiče domačih umetnikov, bodo odslej stalno na ogled tudi v tujini priznani ustvarjalci, kot sta Reuven Rubin in Igael Tumarkin, sicer pa novi prostor razstavlja tudi dela nemškega kiparja in slikarja Anselma Kiefferja.

Če ni sten ... kam obesiš slike?
Ima pa vpadljivi dizajn novega muzejskega krila seveda tudi svoje nasprotnike. Yarah Bar-On z jeruzalemske akademije Bezalel je na primer izpostavila, da ima stavba vseeno premalo predelnih sten, kar seveda omejuje število slik, ki se jih da izobesiti, obenem pa se ji zdi, da je novo krilo preveč drugačno od okoliških stavb ter da zato muzej ne deluje kot homogena celota.

Po Cohenovih besedah skušajo beli zidovi okrog osrednjega atrija obuditi pridih tradicionalnega sloga Bauhaus, težek beton, ki je rdeča nit celotnega kompleksa, pa kaže na brutalistično arhitekturo, ki je mesto zaznamovala v sredini 20. stoletja.