Nagrado za najboljšo fotografijo leta je neprofitna organizacija letos namenila Američanu Johnu Stanmeyerju. V objektiv je ujel na prvi pogled skrivnosten, z mesečino obsijan prizor na plaži, ki pa v resnici prikazuje dosti manj idilične razmere: migrantski delavci v Džibutiju držijo telefone v zrak zato, ker poskušajo ujeti cenejši signal iz Somalije in tako vzpostaviti krhko vez s sorodniki, ki jih čakajo doma. Džibuti je sicer pogosto vmesna postojanka delavcev iz Somalije, Etiopije in Eritreje, ki so odločeni poiskati boljše življenje v Evropi in Bližnjem Vzhodu.

Za spremembo v dostojanstveni luči
Stanmeyer je fotografijo posnel za reportažo v National Geographicu, odpira pa, z besedami članice žirije Jilian Edelstein, "teme tehnologije, globalizacije, migracije, revščine, obupa in človečnosti". Druga članica žirije, Susan Linfield, je pohvalila human portret migrantov. "Na številnih fotografijah so migranti prikazani kot umazana in pomilovanja vredna bitja. Ta slika pa je bolj dostojanstvena kot romantična."

19-članska žirija je nagradila 53 fotografov v 18 kategorijah; pred tem so se morali prekopati skozi skoraj 100 tisoč fotografij 5.754 fotografov iz 132 držav, ki so se potegovale za najprestižnejše fotografsko priznanje na svetu.

Ujeti trenutek sirijske kalvarije
Še posebej omembe vreden je še eden izmed nagrajencev: srbski fotograf Goran Tomašević je za agencijo Reuters 30. januarja 2013 v Siriji dokumentiral napad upornikov na vladno nadzorno točko v Damasku. Njegova serija dvanajstih fotografij je zmagala v kategoriji "ujetega trenutka". Na eni izmed fotografij je ujel hip, v katerem je eksplodirala bomba; bežeči vojak je skoraj popolnoma zakrit v oblaku prahu in frčečega kamenja. Eden izmed upornikov je v navzkrižnem ognju umrl, zaradi česar so si njegovi kolegi vzeli prost dan za žalovanje.

Druga najboljša reportaža je dokumentirala strelski pohod nad nakupovalni center Westgate v Nairobiju (Tyler Hicks), v katerem je umrlo vsaj 39 ljudi, tretja pa (s strehe bližnje zgradbe) katastrofalno zrušenje tovarne v Bangladešu (Rahul Talukder).

Med posameznimi fotografijami "ujetih trenutkov" je na žirijo največji vtis naredil Phillipe Lopez s posnetkom preživelih žrtev tajfuna Haijan, ki je zahteval 8 tisoč človeških življenj in kar 4 milijone ljudi oropal njihovih domovanj. Tisti Filipinci, ki so ostali vsaj živi, so se marca udeležili verske procesije v Tolosi, ki jo je fotografiral tudi Lopez.

Na drugem mestu je bila fotografija posledic bombardiranja na bostonskem maratonu (John Tlumacki), na tretjem pa žrtvi zrušenja tekstilne tovarne v Bangladešu, ki sta umrli objeti (Taslima Akhter).

Od Filipinov do Gaze
V kategoriji, ki jo je žirija zaokrožila kot "Novice", je najboljšo reportažo posnel Avstralec Chris McGrath (tudi on je bil novembra priča tajfunu na Filipinih), sledita pa mu reportaži o kaosu v Srednjeafriški republiki (William Daniels) in o celodnevnih izklopih elektrike v Gazi (Gianluca Panella). Med posameznimi fotografijami je bila najboljši posnetek začasnega bivališča sirskih beguncev v Siriji.

Utrinki vsakdanjega življenja
V kategoriji "vsakdana" je zmagal posnetek večera med vojaki v zvezni državi Kačin (na severu Mjanmara). V mestu pod okupacijo državne vojske so se udeležili sedmine enega izmed svojih generalov, ki je umrl prejšnji dan (Julius Schrank). Najboljša reportaža je srh zbujajoča serija Freda Ramosa iz Salvadorja: fotografiral je oblačila, po katerih pogosto identificirajo do neprepoznavnosti izmaličena trupla ljudi, ki izginejo v Hondurasu, Gvatemali in Salvadorju.

Ljudje od blizu
Med najbolj osupljivimi je zmagovalna fotografija v kategoriji portretov: Brent Stirton je fotografiral skupino mladih slepih slepih albinov, ki prebivajo v internatu misijonske šole v Zahodni Bengaliji. Najboljšo portretno reportažo je posnela Rusinja Danila Tkačenko, ki je pred kamero zvabila ljudi, ki so se v Rusiji in Ukrajini zavestno umaknili iz družbe in živijo puščavniško življenje. Obstaja tudi kategorija "nepoziranega", naključnega portreta: tukaj je zmagala fotografija razočarane Južnoafričanke v trenutku, ko je izvedela, da ne bo mogla uzreti krste Nelsona Mandele (Markus Schreiber).

Za konec še - narava
Najboljša reportaža iz divjine je uspela Američanu Stevu Winterju. Nastavil je fotoaparat s samosprožilcem in ujel divjo pumo z mladičem, ki je zatočišče pred mrazom v svojem domačem Wyomingu našla kar v hribih nad Los Angelesom. Iz strahu pred temi divjimi mačkami, ki se pomikajo vse bližje mestom, je na leto ubitih več tisoč teh veličastnih živali.

Najboljša posamična fotografija je "portret" feneka, puščavske lisice, ki je v Tuniziji že kako leto nezakonito zaprt v ogradi za ovce. Žival je očitno agresivna in prestrašena, fotografija Bruna D'Amicisa pa ponazarja izginjanje njenega naravnega habitata.

Potujočo razstavo obišče več kot 2,5 milijona ljudi
Neodvisna nepridobitna organizacija World Press Photo je bila ustanovljena leta 1955 na Nizozemskem z namenom podpore in promocije dela poklicnih fotoreporterjev. Z leti se je World Press Photo razvil v neodvisno osnovo fotoreporterstva in prostega pretoka informacij. Da bi uresničila svoje cilje, organizacija vsako leto organizira največje in najprestižnejše mednarodno fotografsko tekmovanje, nagrajene fotografije pa predstavi na potujoči razstavi, ki jo vsako leto obišče več kot 2,5 milijona ljudi na več kot 100 lokacijah v okoli 45 državah. Decembra je vsako leto na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.

V galeriji si oglejte še druge fotografije iz zmagovalne Tomaševićeve serije iz Sirije, nato pa še nekatere druge nagrajene fotografije.