STOPkast smo posneli na degradiranem območju okoli Železniškega muzeja, ki pa je kot nalašč za "artkvart", kot ga poimenuje filmska režiserka in multimedijska umetnica Ema Kugler, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo. V eni od zapuščenih stavb, tik ob železniških tirih, ki ji sama reče delavnica, ustvarja že trinajsto leto, a morda le še do konca leta.

"Pogodba mi poteče in vsako leto me mečejo ven, a do zdaj mi je uspelo, da smo podaljševali. Tokrat mi grozi, da bom morala zapustiti delavnico, ker bodo popravljali streho." Direktor Slovenskih železnic ji je sicer ob naključnem srečanju obljubil, da lahko ostane vse do popravila."... da bo rekel dobro besedo zame, bomo videli". A zgodba Eme Kugler, mednarodno nagrajene filmske režiserke in vsestranske umetnice, odstira eno največjih težav, ki se je ministri za kulturo ne lotevajo – vprašanja prostorov oziroma pomanjkanja infrastrukture za nevladni sektor. Pred kratkim je pri njej našel zatočišče zavod Vitgar Braneta Potočana, ko je izgubil vadbene prostore. Ali torej umetnik ostane popolnoma sam ali mu kulturno ministrstvo priskoči na pomoč? Kugler prizna, da sta ji pri "metanju ven" pomagala tako sedanja ministrica Vrečko kot prejšnji minister Simoniti, a ta žal prepozno. " ... Ker sem delo dvanajstih let, več kot 150 tisoč evrov samo v materialu, že odpeljala na smetišče, in sicer s spomočjo sponzorstva Snaga Ljubljana, saj bi sicer samo odvoz stal okoli 40 tisoč."

"Kup umetnikov, ustvarjalcev je na cesti," s prikazom stanja nadaljuje književnik in režiser Vinko Möderndorfer. Namesto da je skrb prepuščena mestom, jo je treba rešiti sistemsko: "Ona je živ dokaz kot Prešernova nagrajenka, kaj vse ti ljudje ustvarijo. In to, da svoj atelje imenuje delavnica, ni naključje. Vse, kar je naredila, je naredila z rokami. To je res delo, in tega se ne zaveda noben minister." "Brez sanitarij, brez gretja, jaz pozimi delam v mrazu, nimam denarja, da bi lahko imela pomočnika, a to nikogar ne zanima. Oni gledajo le, ali je projekt narejen ali ne," doda Ema Kugler.

In ker sta oba filmska režiserja, se je debata ustavila tudi pri pojmovanju slovenskega filma kot naložbe – vsak posamezni film oziroma uvrščanje projektov v t. i. NRP (načrt razvojnih projektov) mora namreč potrjevati tudi finančno ministrstvo, kot da gre za gradnjo ceste. "To je kretenizem!" je ostra Kugler. Oba pa tudi moti način preverbe, kaj vse počneš z denarjem – "kot da je umetnik a priori lopov," način oriše Möderndorfer.

"Obravnavani smo kot producent umetniških del in nam je iz tega naslova neprimerno lažje," položaj primerja direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed. A koliko je javnim zavodom še lahko lažje? V zadnjih trinajstih letih so se namreč programski stroški v gledališčih celo znižali: "Da, za trideset odstotkov." In zato kot hladen birokrat, kot se sam poimenuje, opozori na strukturni problem, iz katerega izvirajo težave umetnikov: "Jaz temu rečem strukturni karcinom. Diagnoza pa je bila postavljena pred 25, 30 leti. Programska sredstva so v integralnem proračunu ministrstva vedno žrtev sredstev za plače. Za kaj pa uporabimo programska sredstva? Za samozaposlene v kulturi, za vse umetnike, avtorje, njihove avtorske pravice in njihove materialne stroške, za vse NVO-je, brez katerih tudi institucije ne naredijo nič, ne ustvarijo enega umetniškega dela. Vse se črpa iz vedno bolj skromno odmerjenih programskih sredstev." Gre torej za notranje neravnovesje in zato ga tudi povečevanje kolača ne bo odpravilo, zato direktor SMG-ja vidi rešitev le v popolnoma novem krovnem zakonu, ne v njegovem noveliranju. Kajti posledica neravnovesja je "neenakomerna, nepravična in po njegovem mnenju tudi pravno problematična distribucija pravic in privilegijev med sektorjema".

Kulturno ministrstvo napoveduje nižji proračun za 14 milijonov za prihodnjo leto, a hkrati zagotavlja, da se programska sredstva ne bodo nižala in da se ne bo varčevalo pri kulturnih delavcih. Koliko pa sogovornike skrbi popoplavna obnova v luči delovanja kulturnega sektorja? "Se bojim, da bo ta postala izgovor tudi za naprej," meni Kugler in spomni na pomanjkanje sponzorske volje za financiranje kulture: "Mi smo včasih dobili še kaj denarja, ko smo potrkali na kaka vrata, danes tega ni več, ker gre vse v šport." "To je tudi naloga ministrstva, da bi morda omogočili davčne olajšave, kot poznajo tudi v drugih državah" doda Möderndorfer ter nadaljuje s težavo kopnenja denarja za programe: "Kot (gledališki, op.) režiser to zelo občutim; le nekaj malega ostane za scenografijo, za tisto, kar je treba v teatru videti. Moj zadnji primer, Jevgenij Onjegin v ljubljanski operni hiši, smo praktično naredili s stoli, silhuetami vrat itn., skratka, zelo osiromašeno je vse skupaj."

Razume direktorje zavodov, če so v konfliktu s svobodnimi umetniki, ki želijo višji honorar, saj morajo paziti na proračune zavodov, a Mihelič Syed doda, da se delno počuti soodgovornega, tudi za neki drugi vzorec v kulturi: "Vedno, ko nas porežejo, se nikoli ne vrnemo nazaj." Problematika v kulturi pa ga asociira na stanje v zdravstvu: "Javna služba, zaposleni, koncesionar, ki popoldne lahko dela itn., da ne bom zdaj koga slučajno užalil, absolutno so te prakse dobrodošle, niso pa regulirane. Pravila igre niso določena, zato potrebujemo kulturni model. In se sprašujem, če se že več kot dvajset let pogovarjamo, da ga bomo prenovili - komu ni v interesu? Očitno obstajajo močne grupacije," in zato zaključi: "Se mi zdi, da se bodo morali odločevalci začeti pogovarjati z ljudmi, ki si tega ne želijo." Po njegovem mnenju bi morali namesto dvopartitnega prakticirati štiripartitni dialog – delodajalci, sindikati, stanovska združenja in vlada, na kar nas nenehno opozarjajo tudi iz Bruslja. Do izenačitve med institucionalnim in neinstitucionalnim sektorjem, kar se tiče delovnih razmer, pa po mnenju Möderndorferja ne pride tudi zato, "ker nobena vlada, ne leva ne desna, ne ceni neinstitucionalne kulture. To je neka pamet, ki bi jo morali spremeniti, da bi bila neinstitucionalna kultura enako ovrednotena. Umetnost je ena sama – provokativna, nenavadna, ki išče. Mislim, da je to stvar zavesti kulturnega ministra."

In kako ocenjujejo dozdajšnji mandat ministrice Aste Vrečko? 20 novih zaposlitev baletnikov označujejo kot "super potezo", a hkrati kot "malo večji kozmetični popravek" oziroma "vse se rešuje ad hoc". In če je kot pozitivna sprememba nove ministrice dialog, je kot slabost označena zakonodaja, saj nanjo še čakamo. In s tem na novi kulturni model, ki bi (končno) naslavljal realno stanje. Ema Kugler opozarja še na vlogo medijev. Meni namreč, da je za negativen odnos do umetnosti krivo tudi to, da smo mediji "pogrnili na celi črti."; ni več relevantnih kritik, pisci so podplačani in lahko tudi premalo mednarodno razgledani, umetniki pa so v medijih premalo zastopani. Da bo kar koli drugače, bo verjela, ko bo kaka vlada v nastajanju med prvimi predstavila ministra za kulturo.

Proti koncu pogovora smo s sogovorniki razjasnili še kapitalistično težnjo po razumevanju umetnosti kot dobičkonosne dejavnosti oziroma kulturne industrije.

Več pa v STOPkastu: O stanju.