Večina Slovencev Iztoka Mlakarja dobro pozna. Je unikaten kantavtor in gledališki igralec, čigar ustvarjanje je prepredeno z žlahtnim komedijanstvom. Zato je tudi vsak pogovor z njim poseben. Eden od njegovih zaščitnih znakov je primorščina oziroma nasploh petje in pripovedovanje zgodb v dialektu, tudi s primesmi tistih z drugih koncev Slovenije. Foto: BoBo
Večina Slovencev Iztoka Mlakarja dobro pozna. Je unikaten kantavtor in gledališki igralec, čigar ustvarjanje je prepredeno z žlahtnim komedijanstvom. Zato je tudi vsak pogovor z njim poseben. Eden od njegovih zaščitnih znakov je primorščina oziroma nasploh petje in pripovedovanje zgodb v dialektu, tudi s primesmi tistih z drugih koncev Slovenije. Foto: BoBo
false
Mlakar na začetku svojih koncertov rad vzpostavi stik s publiko, lahko tudi v nekaj trenutkih tišine. "Da vidijo, da sem tukaj in da sem jim hvaležen, ker so prišli. To je zame zmeraj znova čudež. Lepo je, da vedo tudi oni, da bom naredil vse, kar znam, da bo ta večer v redu." Foto: Meta Škvarč
false
Iztok Mlakar je za igralske kreacije in interpretacije lastnih avtorskih projektov leta 2012 prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo

Ne delaš zaradi denarja, ker denarja ni toliko, kolikor vložiš v to stvar. Delaš zaradi tega, ker te to veseli. Ker so tudi momenti, ko te nič ne veseli. Delaš preprosto zaradi tega, ker to moraš delati. Ker je to očitno, kot pravijo temu, poklic, za nekaj si pač poklican, veš, da je to tisto, kar moraš delati. Ker se dosti slabše počutiš, če tega ne počneš.

false
Duohtar pod mus, eno od uspešnih gledaliških sodelovanj Iztoka Mlakarja (kot avtor songov in glasbe ter igralec) in režiserja Vita Tauferja. Podobno je postala gledališka uspešnica njun Sljehrnik, obe predstavi sta nastali v navezi med SNG Nova Gorica in Gledališčem Koper. Foto: BoBo
false
"Imam 14 dni glasbene šole, glasbene izobrazbe nimam nobene, sem pa imel zmeraj strašno voljo. Če si grd in mičken, dobiš vsaj kitaro, da te kakšna pogleda. Začeli smo že v gimnaziji, s prijateljem sva nekaj muzicirala, potem se je ansambel naredil." Foto: BoBo
false
Mlakar ne verjame v navdih, verjame pa v stalno mozganje. "Ves čas mi nekaj v glavi koplje, gruntam dosti reči, poslušam tako svet, kot glasbo, berem poezijo, berem literaturo, tudi razne znanstvene članke." Foto: BoBo

Moraš imeti odprta ušesa, iskati moraš, kopati in počasi se nabere. Če si amater, si lahko privoščiš čakati navdih, če ne, pa moraš biti ves čas v pogonu. Veš čas si zamišljen. In potem mi žena reče: "Daj no, že tri ure gledaš tam v prazno, ljudje se zdaj ozirajo, daj, bodi normalen." To se zgodi.

false
"Veliko nas sprašujejo, kako si lahko zapolnimo toliko teksta. In reče kakšen pameten, da imamo štiri leta šole in da verjetno se učimo tiste štiri leta tekste. Ni res. Spomin dela na en čuden način, v predstavi deluje v situaciji. Ko si v kostumu, v poziciji, sediš na nekem stolu, takrat besede kar same zlaufajo ven. To je en majhen čudežek, ki se dogaja zmeraj znova." Na fotografiji z Gregatom Zorcem v predstavi Douhtar pod mus! Foto: BoBo
false
Že v gimnazijskih letih so ga zanimali kantavtorji. "Takrat so me zanimali Don Kihoti, ki namesto sulice nosijo kitaro s sabo. Zanimal me je Bob Dylan, Leonard Cohen, Neil Young … Nisem nikoli bil preveč od rock'n rola, zanimali so me samotni jezdeci s kitaro v roki." Foto: Meta Škvarč
false
Iztok Mlakar za svoje koncerte postavlja zelo enostavne pogoje, saj si želi, da je koncert kot nekakšno komorno gledališče, koncert za omejeno število ljudi, toliko, kolikor jih laho zaobseže. Nastopa brez ozvočenja in brez elektronike. "Drugega res ne rabim. Da ljudje kaj popijejo, da ne grejo na suho skozi, nekaj da pojejo. Da se ob pijači še kakšno reče po koncertu, da se imajo ljudje fajn, da imajo občutek, da ne grejo sporočila po žici, ampak direkt naravnost iz oči v oči." Foto: Meta Škvarč

Mislim, da je bogastvo jezika ta pestrost naših dialektov, teh naših različnih mentalitet, ki jih imamo. Ne obstaja en splošen Slovenec, da si ga predstavljamo, ampak je Primorec, Dolenjec, Notranjec, je Idrc in je Cerkljan, ker sta podobna, ma sta različna. Ta konglomerat vsega je tisto, kar nas dela zanimive.

false
Malomarnost je lahko v življenju vzrok marsikatere katastrofe. "Mislim, da je le dobro, če se človek malo poglobi v tiste stvari, ki se jih loti," je prepričan Mlakar. Foto: BoBo
false
Sandi Škvarč se je z Iztokom Mlakarjem pogovarjal v radijski oddaji Nočni obisk. Foto: Meta Škvarč
false
"Tematika humorja [je] vedno človeška napaka, to se pravi, da moraš biti človek, ki človeške napake opaziš. Tak človek je že po definiciji siten človek, če ves čas gledaš, kje je kaj narobe," pravi Iztok Mlakar. Foto: BoBo

Dober humor je vedno tisti, ki govori o bolečini. Jaz komedijo cenim ravno zaradi tega, ker je stvar zrelega človeka. Rana, ki pri drami še boli, se je pri komediji že zarasla. Je brazgotina. Še zmeraj boli, ampak ne več toliko, zdaj se lahko hecaš z njo.

false
"Jaz dialektov nikoli ne študiram tako kot jezikoslovec. To je bolj igralska naloga. Najprej človeka poiščem, ga poskusim razumeti, tako kot igralec, potem pride dialekt sam ven. Mogoče ni pravilen." Foto: BoBo
false
Prepričan je, da smo Slovenci narod, "ki ima veliko več kapacitet in potenciala, kakor ga izkoristimo. Povprečen Slovenec govori najmanj dva jezika, če ne tri." Njegovi poslušalci in gledalci so prilagodljivi, nikjer ne doživi jezične bariere. Foto: BoBo

Ko si enkrat človek, ki s svojimi verzi tudi komu kaj pomeni tudi v njegovem življenju, je malce nerodno, ker ne veš, kako pomagati, če te opolnoči kliče: »Ti Iztok, ti zastopiš te reči, sem se ločil, sem jo imel tako rad … Kaj češ nardit.

false
V avtomobilu rad posluša klasično glasbo. Rad ima Rahmaninova in Liszta. Sicer pa posluša tudi vse, kar je novega. Rad prisluhne italijanski kantavtorski glasbi, Italija je v tem močna, s kantavtorsko glasbo pa prihajajo nove osebnosti, saj je pesem del lika, del kantavtorja. Foto: BoBo

Trema je seveda ena stvar, ki ti da moč za stvari, trema izostri čute, je konstruktivna, če metulji letijo v formaciji. Kadar me ni strah, me je najbolj strah.

Njegove skladbe je treba poslušati, njegove koncerte doživeti. Vsaka njegova pesem je predstava v malem, vsak nastop odrska poslastica. Servira jih po malem, kot zdravila na recept. Verjetno nismo daleč od resnice, če rečemo, da večina Slovencev Iztoka Mlakarja bolje pozna kot kantavtorja in manj kot gledališkega igralca. Glede na to, da je bolj dosegljiv poslušalcem kot pa tistim, ki obiskujejo gledališke dvorane, je to tudi razumljivo. Ko sva na začetku klepeta s priredbo enega Balaševićevih verzov ugotovila, da sva oba rojena šezdeset i neke, je bolj za šalo dodal: "Takih ne delajo več." In takoj sva se zmenila, da se bova tikala. "Zmeraj, ko mi rečejo vi, pogledam okoli, ker mislim, da nagovarjajo nekoga drugega."

Iztok Mlakar ni ravno pogosto prisoten v medijih, redko daješ intervjuje. Kako to?
Nisem človek, ki bi se kazal samo zato, da se kažem. Če imam kaj povedati, prav z veseljem pridem. Sem čakula, orko dindjo, s Primorske, tako da jasno, da mi paše čakulat, paše govoriti, če je kaj povedati.

Pa je veliko povabil na intervjuje?
Seveda je. Nekaj je tudi čas kriv, to je takšen poklic, da včasih samega sebe v hrbet vidiš, ker toliko tečeš okrog. Drugače pa ni problema, rad pridem.

Se bojiš neumnih vprašanj, ali jih ni?
Ne, jaz se ne bojim neumnih vprašanj, bolj se bojim vprašanj, ko ljudje niso pripravljeni in ne vedo niti kaj bi vprašali. In potem moraš ti iz njega ven vleči, da zgleda vse vkup nekako. Dostikrat sem se pogovarjal tudi z novinarjem, ki je, ko sem ga vprašal, o čem se bomo pogovarjali, odgovoril, saj ni važno, samo da vas dobim. Čakaj malo, bi pa le rad vedel, da si imamo kaj reči.

Verjetno hitro opaziš, ko pride nekdo in ne pozna glasbe in sprašuje samo zato, ker se pogovarja z Iztokom Mlakarjem.
Ja, ker je malomaren. Mislim, da malomarnost v življenju zna biti vzrok marsikatere katastrofe. Mislim, da je le dobro, če se človek malo poglobi v tiste stvari, ki se jih loti. Tudi od novinarja pričakujem, da vsaj približno ve kaj in kako ter da ga nekaj res zanima. Po drugi strani je zmeraj dobro, ko se ljudje pripravijo. Tako novinarji kot tudi jaz si moramo sformatirat možgane. Ko grem na intervju, je fajn, ker včasih v dialogu tudi sam prideš do enih vprašanj, do katerih sam ne bi prišel.

Znan športnik mi je dejal, da veliko raje daje intervjuje za elektronske medije, kajti tisto, kar reče, je potem tudi objavljeno. Tisti, ki delajo časopisne intervjuje, lahko kaj popravijo.
Tudi jaz vedno vztrajam pri tiskanih medijih, da mi dajo nazaj za pogledati. Ne zato, da bi bil jaz en velik cenzor, ampak včasih se kakšna oslarija notri zaplete, ker ljudje ne slišijo, kaj si točno rekel, mogoče pri kakšnem stavku dobiš še kakšno idejo za še boljšo barzeletto, še večji vic, da postane skupaj še bolj smešno.

Prebereš vse, kar zaslediš o sebi na internetu in v časopisih?
Niti ne, velikokrat izvem iz druge, tretje roke, kdo je kaj rekel. Zvedel sem že, da sem se ločil, da sem se preselil v Izolo … Ne vem, katera je tista druga, s katero sem se zapletel, upam, da je kakšna mlajša, moram vprašati tistega novinarja. Drugače pa, če kaj napišejo o mojem delu, je jasno, da me strašno zanima, še posebej, če je to kakšno mnenje, na katerega kaj dam. Če se pa pišejo kakšne anonimke ali kaj podobnega, to stržem, za mene ne obstaja.

Zagotovo veš, da je rumeni tisk tisti, ki nekako pelje te govorice oziroma družabno življenje naprej.
Ma dobro, če so že tako rumene, naj jih ciroza! Od mene nimajo dosti. Da bi se gledal na vseh naslovnicah, to mi ni v veselje. Mi je pa v veselje, če moje delo komu kaj pomeni. Moji kolegi pravijo, da je vsaka publiciteta dobra, pa četudi je slaba in neokusna.

Si morda že kdaj vstal sredi intervjuja in dejal, dovolj je?
Ne, to ne. Ne veljam za človeka, ki bi bil neprijeten. Če vidim, da res ne gre, predlagam prijateljsko, da se razidemo, preden postane vse skupaj smešno. Z ljudmi, ki sodelujem, so kar pripravljeni, tako da nimam tako slabega mnenja o novinarjih, kakor se govori, da ga imam.

Če vprašam, kakšen je občutek, ko stojiš na odru, bi bilo to bedasto vprašanje?
Ja, to bi bilo kakor vprašati železničarja, kako se mu zdi, ko se usede v lokomotivo, ali kuharja, kako se počuti, ko si da predpasnik okrog pasu. To je že del mojega dela, oder je ena izjemna situacija, metulji ti začnejo leteti po želodcu. Po 30 letih intenzivnega ukvarjanja s tem lahko rečem, da imam še vedno te metulje, ko grem na oder, samo sem jih naučil, da letijo v formaciji, drugače so še zmeraj tam.

Tudi profesionalci pravijo, da metulji morajo biti. Tudi Vasilij Žbogar nam je dejal, da če ne bi bil nervozen, ne bi bil "pravi" na startu?
Mogoče je to vraža, ampak če se ne bojiš, da bo nekaj narobe, bo nekaj narobe. Trema je seveda ena stvar, ki ti da moč za stvari, trema izostri čute, je konstruktivna, če metulji letijo v formaciji. Kadar me ni strah, me je najbolj strah.

Ampak ti metulji imajo kilometrino, veliko preletenih milj …
To je zdaj že kar nekaj let in seveda so ti metulji zdaj že zmatrani. Dobro, letijo kar intenzivno. Nič se ne mislijo zabubiti.

Vedno odgovarjaš v primorščini. Kako je, ko daješ intervjuje drugod po Sloveniji, vprašajo po pomenu kake besede, jo moraš obrazložiti?
Jaz govorim v dialektu zmeraj tako, ker poskušam najti tisto, kar prihaja iz srca. Če bi se hotel sloveniti, ne vem niti, če bi me poslušalci spoznali, tako da moram reči, da zdaj je že nekoliko drugače. Takoj ko sem se pojavil s temi narečnimi stvarmi, je očitno precej ljudi odkrilo, da imajo neke pozabljene none na Primorskem, ki poznajo nekatere besede, kar ni slabo za promocijo Primorske. Še zmeraj poskusim popeljati kakšno besedo, po kateri potem vprašajo. Se mi zdi škoda, da bi se nekatere besede izgubile, ki so se tako lepo izoblikovale skozi desetletja. Če kdo kaj vpraša, nisem nikoli nič užaljen. Sem slišal, da imam krasne imitatorje. Na Dolenjskem v Novem mestu je tak imitator, da moram pomisliti, ali sem sploh jaz ali je to kdo drugi. Tu ni nobene zamere. Je pa seveda dialekt nekaj, kar je del tebe.

Te morda kdaj zmoti, ko recimo Štajerec, Ljubljančan poskusi govoriti v primorščini, pa mu ne gre. Še posebej, ko se nekateri pačijo, ko poskušajo črko G izgovoriti drugače?
Vsi smo ljubosumni na svoje narečje, ker narečje je del tebe, najbolj zgodnji del tebe, čeprav bi bilo to krivično. Mislim, da je bogastvo jezika ta pestrost naših dialektov, teh naših različnih mentalitet, ki jih imamo. Ne obstaja en splošen Slovenec, da si ga predstavljamo, ampak je Primorec, Dolenjec, Notranjec, je Idrc in je Cerkljan, ker sta podobna, ma sta različna. Ta konglomerat vsega je tisto, kar nas dela zanimive. In če se nekdo pači iz tega in imaš občutek, da se pači, čeprav se trudi, kolikor se more, sem seveda malo jezen.

Nekoč je bilo tekmovanje imitatorjev Charlieja Chaplina, na katerem je sodeloval tudi on in menda osvojil tretje mesto …
A, tega pa nisem vedel. Zveni kot vic, ma zna biti res. (smeh)

Greva k glasbi. Vedno, ko imam intervjuje z glasbeniki, me zanima, kaj poslušajo, ko ne poslušajo svoje glasbe.
Zdaj bo zvenelo malo čudno, kar bom rekel. Po navadi, kadar se vozimo, dosti časa preživimo na vožnjah na predstave, dosti poslušam klasično glasbo. Obožujem Rahmaninova, obožujem Liszta. En kup je takih avtorjev. Je pač to muzika, kjer lahko razmišljaš svoje stvari. Drugače pa poslušam vse, kar se dogaja novega. Italija je zelo močna. Se pravi tisto, kar rečejo Italijani canzone d'autore, avtorska glasba. Poznaš avtorja, avtor je tudi izvajalec. Tisto mene najbolj zanima, ker prihajajo nove osebnosti. Pesem je del tega lika, tega kantavtorja. To mene najbolj zanima. To je bolj strokovno, pogledam, kako je on verze skupaj zbral, kako muzko si je izbral in tako.

Včasih je veljalo, da rečem kar po domače, da je Iztok precej zajeban, ko gre za organizacijo koncertov.
Dobro, če sem res tak, sem tak, ker je strašno enostavno organizirati en koncert. Težko je dobiti termin, težko je dobiti čas. Dokler ne bodo medicinci izpopolnili kloniranja, da bi lahko bil na več krajih naenkrat, bo to težko. Ker treba je iti na tisto mesto in treba je odigrati. Pogoji za moj koncert so še bolj enostavni, ker se držim tega, da je to kot eno komorno gledališče. Se pravi omejeno število ljudi. Ne da bi omejeval, ker hočem imeti samo kočevske medvede, ampak ker toliko moj glas in moj stas lahko zaobseže, lahko pride do neke intimne situacije oz. do ene komorne, to je boljši izraz. Nastopam brez ozvočenja, na suho, igramo na roke, igramo ročno, ni nobene elektronike. Edino, kar rabim, sta luč in zaprt prostor ter seveda tisti odrček, pravim jaz eurooderček, ker so za temelj euro palete od viličarja. Drugega res ne rabim. Da ljudje kaj popijejo, da ne grejo na suho skozi, nekaj da pojejo. Da se ob pijači še kakšno reče po koncertu, da se imajo ljudje fajn, da imajo občutek, da ne grejo sporočila po žici, ampak direkt naravnost iz oči v oči.

Nekateri pripovedujejo, da želiš sam razporediti stole v dvorani?
Ma ja, to zaradi tega, da se boljše sliši in boljše vidi. Po tolikih letih lahko boljše presodim, kam naj dam ljudi, da bodo imeli vsi kaj od tega. Zelo nesrečen sem, če so nekateri stoli tam, da vem, da jih ne bom dosegel ne z glasom ne z očmi. In pol seveda eno uro prej prekladam, oštirju premečem vse tako, da najprej znorijo, po večeru pa zastopi, je zadovoljen, zakaj je tako moralo bit.

Tudi fotografiranja ne sme biti med koncertom.
Ne, saj dovolim, ampak ne maram, da ljudje pridejo s fotoaparatom med mano in publiko. Nikoli. Ne maram, da se bliska, da se dogaja vse, kar moti doživljanje večera. Zdi se mi egoistično od človeka, če se postavi med mano in publiko samo zaradi tega, da bo on imel lepe slike. Po drugi strani je tudi malo nefer, da ljudje začnejo s temi telefoni snemati. Vzemi si CD, pa ga imej, nesi si ga domov. Ta večer si pa tukaj, spravi telefon, izklopi ga, prosim lepo. In če si že prišel, uživaj v tem večeru, ker boš imel več od tega, kot če imaš vse v tisti svoji škatlici, ki ti jo bo, buh dej, še kdo ukradel. Če je bog na tem svetu, bo za to poskrbel. Včasih me to jezi, to je že stvar kulture. Saj velika večina zastopi in ve, čuti, ne da bi poznala gledališki bonton, da to ni prav. Ampak so še zmeraj nekateri, ki se zdijo sami sebi vredni več kot cel svet.

Se lahko celo zgodi, da se nekdo postavi in naredi znameniti selfi?
Zakaj pa ne, saj po koncertu je dogodek že mimo, mi lahko naredimo foto session, ni noben problem. Nimam nič proti, da se slikamo, ampak med samim dogajanjem pa res ne. Na odru je živ človek, v dvorani so živi ljudje. Spoštuj to in ne z elektroniko kvariti dogodka, boš motil ljudi in tudi ti ne boš imel od tega nič.

Pred mnogimi leti, ko smo te organizatorji koncertov iskali, te je bilo težko najti. Imel si samo stacionarni telefon, sedaj so mobiteli, številka pa je skrivnostna. Kako te sploh dobijo?
Pokličejo v gledališče, potem v gledališču povem kontakte. Nisem v imeniku, ker imam slabe izkušnje s tem. Ko si enkrat človek, ki s svojimi verzi tudi komu kaj pomeni tudi v njegovem življenju, je malce nerodno, ker ne veš, kako pomagati, če te opolnoči kliče: »Ti Iztok, ti zastopiš te reči, sem se ločil, sem jo imel tako rad … Kaj češ nardit. Včasih se malo umaknem tudi zaradi tega, zaradi mentalne higiene, ta gospod bi takrat rabil koga drugega, ne mene. Drugače se ne zapiram v slonokoščeni stolp, sem del tega sveta.

Si kdaj že nastopal z elektriko?

Ma prav z elektriko, da bi bil kakor rock band ali kaj takega, to ne. Z big bandom sem. Zadnjič sem bil gost v Gorici z Markom Hatlakom. To so vsi igrali na akustične inštrumente. Si ne zapiram teh vrat, rad tudi eksperimentiram s kakšnimi stvarmi. Ampak tudi mikrofon ni … najbolj svoj sem, kadar sem sam.

Če bi Iztok Mlakar želel, bi ogromno zaslužil, bi cele dneve koncertiral. Ampak potem bi se verjetno nekaj izgubilo.
To je gvišno v mojem poklicu. Ne delaš zaradi denarja, ker denarja ni toliko, kolikor vložiš v to stvar. Delaš zaradi tega, ker te to veseli. Ker so tudi momenti, ko te nič ne veseli. Delaš preprosto zaradi tega, ker to moraš delati. Ker je to očitno, kot pravijo temu, poklic, za nekaj si pač poklican, veš, da je to tisto, kar moraš delati. Ker se dosti slabše počutiš, če tega ne počneš. To so taki poklici; na en način blagoslov, na drug način pa, lahko zveni kičasto, tudi prekletstvo. Ker je to dolžnost, obveza, je nekaj, kar ljudje pričakujejo od tebe in je krivično, če jim tega ne daš.

Ampak nekaj je na tem, da nisi tako pogosto na odrih. Vsak koncert je zato toliko večje doživetje. Ljudje si prizadevajo najti koncert Iztoka Mlakarja in priti med tiste srečneže, ki so v dvorani.
Ne delam tega namenoma. Najbolj srečen bi bil, če bi lahko vsakemu ugodil. Če imam tiste pogoje za koncert, kakor jih lahko imam, se pravi tistih 60 ljudi, da vsakega zadovoljim. Na žalost zaradi zaostanka v razvoju medicine, ne morem biti povsod, kjer bi si želel. Kakšenkrat mi pravijo, da me ne morejo dobiti, pa jim povem, kje se dajo dobiti karte, ali pa jim celo sam rezerviram. Tako pač je in mislim, da bi bilo narobe, če ne bi ostal zvest sam sebi.

Na koncertu v Ljubljani so predlagali, da bi pel v ljubljanščini, da bi vsi razumeli.
Ja, tudi to je bilo. Moram reči, da nikjer ne doživim jezične bariere. Slovenci smo narod, ki ima veliko več kapacitet in potenciala, kakor ga izkoristimo. Povprečen Slovenec govori najmanj dva jezika, če ne tri. Hrvaščino, mi tukaj vsi italijanščino, nekateri tam na severu še furlanščino tolčejo, vsaj moji sosedje, angleščino itak. Italijan govori samo en jezik in še tega slabo. Zaradi tega, ko pridem z dialektom, so ljudje zelo prilagodljivi, že samo zaradi tega, ker smo pripadniki tega majhnega naroda. Mogoče gre začetnih 5 ali 10 minut predstave v smeti, ampak potem je, kot da igramo na domačem terenu.

Koliko dialektov obvladaš do te mere, da si suveren na odru z njimi?
Jaz dialektov nikoli ne študiram tako kot jezikoslovec. To je bolj igralska naloga. Najprej človeka poiščem, ga poskusim razumeti, tako kot igralec, potem pride dialekt sam ven. Mogoče ni pravilen. Recimo pri eni pesmi so pravili Idrijci, to je pa cerkljanščina, Cerkljani pa, da je bolj po idrijsko. Besede so bile izposojene iz enega in drugega. Dialekt je živ jezik. Če najdem kako besedo v drugem dialektu, ki ni ravno iz tega, v katerem jaz pišem, si mirno izposodim tisto besedo. Ne gledam toliko na čistost dialekta, bolj na efekt. Na koncu je pa čisti dialekt eno veliko vprašanje. Dva nunca iz iste vasi, enako stara, ne bosta prav enako govorila. En bo uporabljal eno besedo, drugi pa drugo. To je tudi prednost dialekta, ker je živ, narejen za govorjenje, ne za pisanje. Zaradi tega je že sam po sebi idealen gledališki jezik.

Nekako se mi zdi, da si od vedno na sceni.
Ojoj, ne me toliko postarati. Imam 14 dni glasbene šole, glasbene izobrazbe nimam nobene, sem pa imel zmeraj strašno voljo. Če si grd in mičken, dobiš vsaj kitaro, da te kakšna pogleda. Začeli smo že v gimnaziji, s prijateljem sva nekaj muzicirala, potem se je ansambel naredil, Stribor, bilo nas je kar nekaj, ampak smo bili zelo različni. Zadnji član Striborja je bil David Šuligoj, s katerim igrava že več kot 30 let skupaj.

Je bil ta ansambel na Cerkljanskem ali že na Goriškem?
Na Goriškem. Nismo živeli nikoli na Cerkljanskem. Na gimnaziji smo delali bolj ljudske pesmi. Počasi je skupina razpadala, vsak je šel po svoje. Potem sem jaz začel sam na akademiji. Dobila sva se s kolegom, jaz sem delal te pesmi, kakor sem vedel in znal, s svojimi dvemi akordi, ki jih znam, od tega enega bolj slabo. Enkrat smo imeli koncert v eni ošteriji, skočil sem na mizo, igrali so briškolo, in ko nonci igrajo briškolo, ne smeš tikat, takrat sem tvegal življenje. Rekel sem si, če preživim, preživim … in sem preživel. Nekaj časa so še tukli karte, igrali, nato so odložili karte in poslušali. Padel je aplavz, drugi aplavz, tretji aplavz, potem pa sem zbežal, ker nismo imeli več pesmi. Takrat me je bil tak strah, da sem se ga fajn nakresal. Od takrat naprej ta štorija traja.

Če se še enkrat vrneva v mladost, gimnazijska leta .. kaj ste takrat bili? Beatli ali Stonesi?
Ne, že takrat so me zanimali kantavtorji. Takrat so me zanimali Don Kihoti, ki namesto sulice nosijo kitaro s sabo. Zanimal me je Bob Dylan, Leonard Cohen, Neil Young … Nisem nikoli bil preveč od rock'n rola, zanimali so me samotni jezdeci s kitaro v roki. Mogoče bi moral znati igrati kitaro malo boljše, in ker nisem znal dovolj dobro, sem se vlekel ven s kakšnimi besedami. Tako so prišli prvi verzi in prve pesmi.

Ko si bil na igralski akademiji, je bila kdaj ideja, da bi pustil glasbo oziroma da bi šel samo v glasbo? Je kdaj vse skupaj bilo na tehtnici?
Ne, nikdar. Zmeraj sem iskal še nekaj drugega. Čeprav sem bil v teatru redno zaposlen od diplome dalje, nikoli nisem dajal vse samo v inštitucijo, hotel sem imeti nekaj v svojih rokah, nekaj, kar je samo moje in kjer nisem nobenemu nič dolžen in za vse sam kriv. Fajn je bit ne-dolžen, ko ti kakšna stvar rata. Seveda pa to zahteva ogromno dela, nobenemu ne bi svetoval te poti, ki sem jo jaz prehodil in prevozil skupaj s prijateljem. Potrebno je bilo ogromno dela, ogromno učenja na napakah, biti neusmiljen do samega sebe, nikoli se ne usesti na uspeh. Uspeh ni moment, ko se spočiješ, uspeh je odgovornost. Več ljudi je uničil uspeh, kakor neuspeh.

Koliko se razgališ, ko neko izpovedno pesem sestaviš in jo potem zapoješ?
Jaz se kaj dosti ne bi razgaljeval, nimam takega telesa, da bi se s tem hvalil. Poiskati moraš tisto, kar je blizu tebe in ljudem, presek ene in druge množice, imeti vedno obraz človeka, ki mu to pripoveduješ pred seboj, vsaj v glavi. Nikoli ne smeš pozabiti publike, ne smeš pozabiti ljudi, da za njih to delaš. Ti si lahko krasno zadovoljen z eno pesmijo, tebi ogromno pomeni, pozabiš pa na publiko. Ko jo odpoješ, pogledaš, če so tudi oni tako navdušeni, in najdeš en kup praznih pogledov, ki ne vedo, kaj so poslušali. Ves čas moraš misliti na to, da nekomu nekaj sporočaš in potem si na pravi poti. Moraš biti neusmiljen do samega sebe, neprizanesljiv.

Spomnim se tvojega zadnjega koncerta, ko sem bil med gledalci, kako si bil na odru nekaj časa povsem tiho in s pogledom iskal stik s publiko. Želiš najprej vzpostaviti ta stik?
To naredim tudi zaradi sebe. Najprej, da vidijo, da sem tukaj in da sem jim hvaležen, ker so prišli. To je zame zmeraj znova čudež. Lepo je, da vedo tudi oni, da bom naredil vse, kar znam, da bo ta večer v redu.

Ljudje pričakujejo vice.
Ja, sej tudi vici so sestavni del, ampak treba vedeti, da je pri humorju zmeraj zadaj solza. Dober humor je vedno tisti, ki govori o bolečini. Jaz komedijo cenim ravno zaradi tega, ker je stvar zrelega človeka. Rana, ki pri drami še boli, se je pri komediji že zarasla. Je brazgotina. Še zmeraj boli, ampak ne več toliko, zdaj se lahko hecaš z njo.

Pravijo, da so komedijanti v privatnem življenju kar malce zateženi. To velja tudi zate?
Ja, bi bilo treba koga drugega vprašati. Je pa res tako, da je tematika humorja vedno človeška napaka, to se pravi, da moraš biti človek, ki človeške napake opaziš. Tak človek je že po definiciji siten človek, če ves čas gledaš, kje je kaj narobe. Ni humorja brez žlehtnobe, brez malo hudobije, ki je lahko dobronamerna, seveda, ker ljudi pripraviš, da s smehom obsodijo eno določeno anomalijo. Malček mora biti hudiča v tebi. Verjetno je res, da ljudje, ki živijo s humoristi, vedo, da ne pokajo vicev ves čas, da so dostikrat depresivni. Ti lahko na odru dramiš, kolikor hočeš, in če je tišina v dvorani, je vse v redu. Če pri humorju ni smeha, ni fajn. To je tista tišina, ki je pred trugo (smeh).

Najhuje je verjetno to, da ti nekdo pokvari vic?
Tega sem že počasi vajen, tudi to se zgodi. Ampak nisem zmeraj benevolenten, dostikrat ti kakšen hoče pomagat, pa ti tisti vic, tisto pesem ali pa tisto, kar si ti pilil tri leta, da si res izdelal do konca, z eno batuto, z enim vložkom preglasi. Seveda se mu prijazno nasmehneš in se mu zahvališ za pomoč.

Kdaj nastajajo besedila in skladbe?
Če boš čakal navdih, se boš načakal. Jaz v te navdihe ne verjamem. Verjamem pa v stalno meljenje v glavi. Ves čas mi nekaj v glavi koplje, gruntam dosti reči, poslušam tako svet, kot glasbo, berem poezijo, berem literaturo, tudi razne znanstvene članke. Moraš imeti odprta ušesa, iskati moraš, kopati in počasi se nabere. Če si amater, si lahko privoščiš čakati navdih, če ne, pa moraš biti ves čas v pogonu. Veš čas si zamišljen. In potem mi žena reče: "Daj no, že tri ure gledaš tam v prazno, ljudje se zdaj ozirajo, daj, bodi normalen." To se zgodi.

Ali začutiš, da je neka pesem dokončana, ali bi vedno še popravljal, premetaval besedila?
Ko je enkrat pesem že zunaj, ni več kaj dosti popravljati, ni več toliko moja, ampak od ljudi. Preden je zunaj, pa do zadnjega nisem siguren, ali je ena beseda ali druga, ali bom še našel besedo. Do prve premiere popravljam. To naredim pri vsaki stvari. Pride pa en moment, ko rečem: od tukaj naprej pa res ne morem več. Pesem, komedija ali roman je dober, ko po zadnji besedi, ne moreš več nič dopisati.

Bi postavil kakšno pesem na osebni piedestal?
To je tako, kakor da vprašaš, kateri otrok ti je ljubši. Všeč mi je, če nekdo reče, da je ta pesem res najboljša. Pri vsaki sem se trudil, in to je res en kompliment. Pri nas igralcih, pri ljudeh, ki nastopamo, še posebej pa tisti, ki nastopamo s svojim materialom, je ena garancija že vgrajena. Ne boš si upal nastopati, če nisi prepričan o tem, kar narediš. Za vsako stvar, s katero nastopam, nobene si ne upam pod mizo vreči. Veš, da boš sam pojedel tisto, kar si skuhal. Od prvih pesmi je že več kot 30 let. Z zdajšnjim znanjem bi kakšno stvar že popravil. Ampak to je že pesem, ki je last ljudi in je nimaš pravice več popravljati.

Mogoče bi moral drugače vprašati. Katera pesem ti gre najbolj na živce? Tista je gotovo najboljša, ker jo moraš pogosto izvajati.
(smeh) … Jaz imam to prednost, da ne izvajam tiste pesmi, ki bi jo vsi. Vedno poskusim narediti tako, da je to le moj koncert, moj nastop. Da ni popolnoma njihov, čeprav je njim namenjen. Vedno poskusim dati nekaj, kar ni na plošči, kar ne pričakujejo. To jih preseneti in si zapomnijo.

Lahko kakšno skrivnost razkrijeva? Obstajata Karlo Špacapan, Ivo Balila?
Ja, so jih dobili. Drugi so jih dobili. Res je. Vse te osebe imajo svoj vir iz mesa in krvi, tudi zlepljeni iz več oseb, ki so obstajale. Recimo Marjanov Benedetičev, ki je pri nas pogosto ime, so jih našli kar nekaj. Tudi Štefana in Bertolin sta en par, seveda z zamenjanimi imeni. Štrajk v livarni je seveda bil. So zgodbe, ki imajo neki izvir iz okolja, kjer živim.

Ti nočne ure povzročajo težave? Si takrat ustvarjalen ali spiš?
V večernih urah sem po navadi v službi. Kadar ti poči, takrat moraš delati. Večer je po navadi namenjen nastopom, predstavam, vožnji nazaj. Jutra so tista, ko si bolj svež in ti možgani bolj na obratih delajo, si bolj pozoren in ti kakšna ideja pade na pamet. Reči, ki jih imam urediti, jih po navadi zjutraj.

Kako se igralec prelevi iz ene vloge v drugo?
(smeh) … Veliko nas sprašujejo, kako si lahko zapolnimo toliko teksta. In reče kakšen pameten, da imamo štiri leta šole in da verjetno se učimo tiste štiri leta tekste. Ni res. Spomin dela na en čuden način, v predstavi deluje v situaciji. Ko si v kostumu, v poziciji, sediš na nekem stolu, takrat besede kar same zlaufajo ven. To je en majhen čudežek, ki se dogaja zmeraj znova. Včasih, če je predstava dobra, če jo radi igramo, zlaufa tudi po par mesecih pavze, ne da bi enkrat potegnil pogled skozi tekst.

Ampak v teatru ni kot na odru. Tam če pride black out, lahko zapoješ lalala, v gledališču tega ne moreš.
Jaz vidim pri glasbenih kolegih, da si dajo note in gor napišejo svoj tekst, jaz tega nikoli ne delam. Verjetno zaradi te izkušnje, ki jo imam z gledališčem. Seveda v gledališču bi malo čudno izgledalo, če bi mi hodili po odru z mapo in gledali tekst. Spomin, ki ga imamo igralci, je situacijski, dela na več nivojih, je pa seveda tudi precej improvizacije, kadar nam kaj ne rata. Takrat se poskušamo spomniti in potem pridemo z improvizacijo na eno situacijo, kjer vemo, kako naprej in smo pol na varnem. Problem je, ko igraš v verzu. V verzu te pa nihče ne reši. Ko igramo mojo predstavo v verzih, ne pustim zraven niti šepetalke, jaz bom šepetal, ker znam cel tekst na pamet. Je ritem, je tempo, in to mora delovati kot pesem. Kolegi so fantastični igralci vsi po vrsti in nimamo nikoli teh težav, da bi nas spomin pustil na cedilu.

Na glasbenem odru nisi še imel black outa?
O, ja, seveda, ampak se naučiš malo izigrati te stvari. V teatru publika grunta, kaj je tista pavza pomenila, ko je tako debelo gledal v dvorano, nekaj je moralo biti od zadaj. Teksta mu je zmanjkalo, kaj je bilo drugega. Podobno je tudi pri koncertu, to so šarmi tega poklica.

Morda kritiki v tisti tišini nekaj najdejo?
Tudi. Bila je ena anekdota, ko so igrali Cyranoja de Bergeraca. Cyrano ima velik nos in na enem festivalu je igralec v zanosu zgrabil ta svoj nos, ga odtrgal in igral naprej. Pa so razmišljali kritiki, kako je bila to pomembna alijenacija Cyranoja od svoje pomanjkljivosti. Potem pa je priznal igralec, da je bila stvar v slabem lepilu.

Nastaja kaj novega, nam lahko izdaš?
Nerad prodajam kožo od medveda, ki je še v brlogu. Stalno pa nekaj meljem. Zelo rad bi kaj posnel, zdaj teče že osmo leto, ko nisem nič posnel, se pravi sem že debelo čez mojo normo, ki je zelo počasna. Vendar slabo kaže, ker bomo v gledališču delali kar precej intenzivno. V gledališču bomo začeli ene zanimive stvari delati. Prve se prav veselim, naslov je Stari klovni. Smo trije stari klovni, dva gospoda, s katerima je veselje in čast stati na odru, to sta Gojmir Lešnjak Gojc in Radoš Bolčina. To bo prva premiera. Nato pa sledi še Beraška opera. In gledališče pripravlja še veliko zanimivih stvari.

Denar medtem priteka od tantiem, Sazasa in tako naprej.
(Smeh). Ne bom komentiral, ker mislim, da je komentar odveč.

Iztok Mlakar je pesnik, avtor gledaliških del, morda kdaj tudi režiser?
Ne, ne, režiser pa ne. Režiser mora biti človek, ki določa, kdo bo kaj igral, izbira igralce, koga tudi odslovi. Jaz tega znanja in sposobnosti nimam, ne znam narediti selekcije, meni se zdijo vsi kolegi zelo dobri, tako da raje prepuščam režiserski posel tistim, ki to obvladajo. Nekje moraš pa tudi potegniti mejo in reči do tukaj znam, naprej pa res ne. Drugače, kar si naštel … jaz rečem temu enostavno komedijant. Komedijant je človek različnih znanj in iz tega dela sintezo.

Koliko sam spremljaš kolege, hodiš v gledališče, na koncerte, morda v kino?
Pravijo, da redko dobiš železničarja, ki bi šel ob prostih dnevih vagončke gledat. Če se le da, grem. Po navadi pa so večeri zasedeni s tem, da sem sam zaposlen. Če pa že imam fraj dan, sem po navadi rad z ljudmi, ki živijo z mano. Pravijo glasbeniki: dokler en k drugemu ne moremo na koncerte, je vse v redu (smeh)!

Ne delaš zaradi denarja, ker denarja ni toliko, kolikor vložiš v to stvar. Delaš zaradi tega, ker te to veseli. Ker so tudi momenti, ko te nič ne veseli. Delaš preprosto zaradi tega, ker to moraš delati. Ker je to očitno, kot pravijo temu, poklic, za nekaj si pač poklican, veš, da je to tisto, kar moraš delati. Ker se dosti slabše počutiš, če tega ne počneš.

Moraš imeti odprta ušesa, iskati moraš, kopati in počasi se nabere. Če si amater, si lahko privoščiš čakati navdih, če ne, pa moraš biti ves čas v pogonu. Veš čas si zamišljen. In potem mi žena reče: "Daj no, že tri ure gledaš tam v prazno, ljudje se zdaj ozirajo, daj, bodi normalen." To se zgodi.

Mislim, da je bogastvo jezika ta pestrost naših dialektov, teh naših različnih mentalitet, ki jih imamo. Ne obstaja en splošen Slovenec, da si ga predstavljamo, ampak je Primorec, Dolenjec, Notranjec, je Idrc in je Cerkljan, ker sta podobna, ma sta različna. Ta konglomerat vsega je tisto, kar nas dela zanimive.

Dober humor je vedno tisti, ki govori o bolečini. Jaz komedijo cenim ravno zaradi tega, ker je stvar zrelega človeka. Rana, ki pri drami še boli, se je pri komediji že zarasla. Je brazgotina. Še zmeraj boli, ampak ne več toliko, zdaj se lahko hecaš z njo.

Ko si enkrat človek, ki s svojimi verzi tudi komu kaj pomeni tudi v njegovem življenju, je malce nerodno, ker ne veš, kako pomagati, če te opolnoči kliče: »Ti Iztok, ti zastopiš te reči, sem se ločil, sem jo imel tako rad … Kaj češ nardit.

Trema je seveda ena stvar, ki ti da moč za stvari, trema izostri čute, je konstruktivna, če metulji letijo v formaciji. Kadar me ni strah, me je najbolj strah.