Dramski igralec, avtor dramskih besedil, šansonjer in kantavtor že več kot 25 let ustvarja v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Iztok Mlakar je nagrado Prešernovega sklada prejel za igralske kreacije in interpretacije lastnih avtorskih projektov. Za burko s petjem in streljanjem Duohtar pod mus! je ustvaril songe in glasbo, predstava je navduševala občinstvo v številnih slovenskih mestih in na festivalih ter prejela nagrado občinstva za najboljšo predstavo na 38. Tednu slovenske drame, nagrado za žlahtno predstavo na Dnevih komedije 2008, Mlakar pa je z vlogo Sganarela postal žlahtni komedijant. Lansko leto je Mlakar ponovno sodeloval z režiserjem Vitom Tauferjem; po srednjeveškem motivu je napisal avtorsko besedilo v verzu in občinstvo rdaj navdušuje v vlogi Sljehrnika.
Zunaj gledališkega prostora ga občinstvo pozna zlasti kot kantavtorja, ki rad nastopa v majhnih prostorih, da se lahko poveže z občinstvom. Njegove pesmi so zbrane na ploščah Štorije in baldorije, Balade in štroncade, Rimarije iz oštarije in Romance brez krjance.
A ne glede na to, v kateri vlogi in na katerem odru nastopi, iz njega vejeta toplina in srčnost, začinjena z lepo merico humorja. Tega pač potrebujemo, saj vsak trenutek našega življenja spremeni v mali čudež.
Pravite, da je komedijant kot božji norček, ki relativizira stvari, za kar pa sta potrebni distanca in zrelost, da tragedijo oz. žalost spremeni v komedijo. Ponekod v intervjujih omenjate tudi krizo srednjih let. Mora biti komedijant res vsaj srednjih let, da lahko dobro razume svet in se hkrati distancira od njegovih neumnosti ter jih je sposoben pogledati z več različnih plati?
(Smeh) Ob tem vprašanju sem se spomnil na Churchilla, ki je rekel, da kdor pri dvajsetih letih ni komunist, nima srca, kdor pa je pri petdesetih še vedno komunist, nima možganov. Vsaka stvar ima svoja leta. Distanco oz. uvid v življenje pridobiš šele takrat, ko se zavedaš, da si na položaju živega človeka samo za določen mandat. Humor je stvar distance, kar pa ne pomeni neprizadetosti, da te krivice ali slabosti na tem svetu ne ranijo več. Ravno obratno. Podoba klovna s solzo v očeh ni le lepa figura, ampak dejstvo. Vsak humor v sebi nosi solzo.
Torej vam v zasebnem življenju ne uspeva popolnoma, da si stvari ne ženete preveč k srcu?
Poklic je lepa beseda, pomeni »biti poklican« za nekaj in to delo opravljaš, ker te veseli, čeprav kot vsak poklic tudi ta obsega manj prijetne trenutke ali rutino. A gre za poklic, ki ga enostavno moraš početi, saj se sicer slabo počutiš. Nekateri znani komedijanti so bili zasebno velike sitnobe. Tematika komedije oz. humorja je vedno napaka, človeške slabosti, in človek, ki vedno opazuje človeške slabosti, ne more drugače, kot da je malo siten. A ni vedno tako. Se znamo tudi malo kontrolirati.
Če vam izkušnje in razumevanje sveta, ki pridejo z leti, pomagajo pri humorju in pisanju, kako vam vaše pisanje pomaga pri »krizi srednjih let«?
Kakšna kriza srednjih let?! (smeh) Nimam časa za krizo srednjih let. V tem obdobju sem začel pisati komedije, kar je od vseh neumnosti, ki bi jih lahko delal v teh »srednjih letih«, verjetno ena najmanjših.
Kako naj komedijant preživi – kaj naredite, da vas ne prevzame negativnost sveta?
Negativne plati življenja te prevzamejo, a ne prevladajo. Poskušam biti čim manj moteč za svojo okolico, da ne prenašam svojih travm na druge. A človek ne sme zatirati svoje občutljivosti. Bolečina nam ni dana zato, da bi trpeli, ampak da nas opozori, da je nekaj narobe.
Humor relativizira žalost, sentimentalnost, patetiko, kič v življenju. Je komedijant tudi neke vrste terapevt?
Je, seveda je. Pa tudi jok je terapija, vsi odzivi, ki jih ne moremo kontrolirati. Pogosto se smeh in jok prepletata. Komedija je iskrena, le kadar nekaj skriva, in to, kar skriva, je bolečina. Zato sem pristaš kakovostne komedije. Smeh je zdravilo, ampak zdravilo mora biti ustrezno in pravilno odmerjeno. Zato mislim, da je grdo in nevarno, če se ljudem pod geslom »Smeh je zdrav« prodaja kič. Biti komedijant je velika odgovornost, saj lahko zelo hitro padeš na raven kravjega bala, ki pa ne more biti edina oblika komedije.
Ljudje pri komedijantih pogosto prenašajo njihovo odrsko podobo tudi v zasebno življenje, čeprav je bilo mnogo komedijantov zasebno sitnih, kot pravite. Zase pravite, da zasebno radi molčite in poslušate.
Italijanski komedijant Totò, je rekel, da tisti, ki ni nikoli občutil revščine, ne bo nikdar dober komedijant. Ne gre le za finančno revščino, ampak situacijo, ko je človek res na dnu. Veliko znanih komedijantov – a seveda ne vsi –so imeli težko mladost ali neugodno družinsko okolje. Večina ljudi, ki se ukvarjajo s humorjem, v sebi nosi bolečino. Ena od teorij pravi, da mora pomanjkanje ljubezni vsak večer ustvariti čudež, in ko ljudje pridejo v dvorano neopredeljeni , iz nje pa navdušeni, na neki način drugačni, kot so prišli, to resnično je majhen čudež.
Pri intervjujih pa niste prav nič sitni ali molčeči, ampak uporabljate dobro mero humorja, prav tako kot na odru.
Humor uporabljam tudi za šankom ali doma. To je sol življenja ali, kot je rekel Frane Milčinski - Ježek, mazivo, ki omogoča, da se kolesa življenja obračajo še naprej. Morda je tudi poklicna deformacija, da naredim obrat vedno, ko začutim priložnost.
Jezik označuje karakter osebe. Že v commedii dell'arte je bilo narečje močan označevalec. Zakaj se zdi, da je primorski dialekt še posebej primeren za komedijanta - je to povezano s primorskim karakterjem?
Dialekt uporabljam, ker je moj domači govor in ker je govorjeni jezik veliko bolj neposreden v primerjavi z zborno slovenščino. V teatru je pomembna živa govorica in bolj žive od tiste, ki se je kot govorjena beseda razvijala skozi stoletja, ni. A ne bi rekel, da je samo primorski dialekt primeren za komedijo. V Partljičevem opusu čudovito funkcionira štajerski dialekt. Res pa je primorščina precej gibka, morda zato, ker se je stoletja brusila ob romanskih jezikih, pa tudi z njeno melodijo se da izraziti več kot s samo besedo. Tudi Primorec je gibek, živ. Morda zato, ker je Primorska bolj na prepihu kot drugi deli Slovenije. Stalno brušenje in spopadanje z drugimi velikimi narodi sta oblikovali jezik, kulturo in človeka na teh koncih malo drugače.
V enem od intervjujev ste navedli »komedijantovo molitev«, da bi ljudje le ostali tako neumni, zli, pohlepni, hudobni in bi tako komedijanti vedno imeli svoje delo. Glede na to, kam jadra naša družba, kaže, da bo za komedijante vedno dovolj dela?
(Smeh) Mislim, da ja. Tematika komedijantskega dela, človeška neumnost, je ogromna. Ne gre za željo, da bi spreminjali družbo ali jo naredili boljšo, morda pa na neki način ljudem lajšamo tegobe, saj pokažemo, kako pogledati na neko stvar z drugega kota. Ko problem vidimo z več strani, se mu lahko nasmejemo in postane manj nevaren. Mislim, da je to tudi možganska in srčna telovadba, ki jo ljudje v teh čudnih in omlednih časih še kako potrebujejo.
Tako Duohtar pod mus! kot Sljehrnik sta nastala v režiji Vita Tauferja. Kakšno je vajino sodelovanje?
Taufer me je dolga leta brcal, da se lotim pisanja komedije, sam pa sem bil malo zadržan. Očitno je slovenski kulturni prostor željan takšnih oblik in tudi prilagodljiv. Kljub temu da so nekateri predstavi napovedovali zelo kratko bivanje in lokalno občinstvo, nas povsod razumejo. Morda imajo gledalci težave v prvih petih ali desetih minutah, potem pa se kot po čudežu odpre računalniška mapa v možganih z vsemi potrebnimi podatki za razumevanje dialekta.

Sljehrnik je na sporedu od novembra. Kakšni so občutki in odzivi do zdaj?
Čudoviti. Prekrasni. O tem si ne upam niti govoriti, ker je predstava zelo lepo sprejeta, in me je kar strah, kje sem ga polomil, saj se zdi skoraj neresnično. Ljudje so zelo zadovoljni, in to mi je v veliko veselje. Pri komediji je pomembna interakcija med publiko in odrom, vzajemno dihanje, in pri tej predstavi se je to nedvomno zgodilo. Ob končnem priklonu se nam zdi, kot da smo vsi skupaj nekaj naredili, in to je čudovito.