Claude Monet se proti koncu življenja ni približal abstrakciji (le) zaradi zavestnega iskanja dugačnega sloga, ampak je preprosto imel sivo mreno, je pokazal preizkus nekega ameriškega oftalmologa. Še več, podobne razloge za "plavanje proti toku" naj bi imel tudi Edgar Degas.

Iz medicinskega centra Stanfordske univerze so sporočili, da je eksperiment, ki ga je izvedel Michael Marmor, tamkajšnji profesor oftalmologije, pokazal, da slikarja Claude Monet (1840-1926) in Edgar Degas (1834-1917) proti koncu življenja nista želela spremeniti svojega slikarskega sloga in se približati abstrakciji, ampak sta trpela zaradi starostnih težav z očmi.

Teorija ni čisto nova
Degas je trpel zaradi degenerativne očesne pege, Monet pa zaradi sive mrene, trdi omenjeni profesor, ki je s pomočjo raznih filtrov in z brskanjem po dokumentih iz tistega časa izdelal računalniške podobe, ki kažejo, kako sta umetnika verjetno videla svet, so sporočili z univerze. Profesor je svoj preizkus popisal v specializirani strokovni reviji The Archives of Ophtalmology. Ugotovil je, da so "že sodobniki obeh slikarjev zaznali, da so bile njune pozne slike naslikane bolj grobo, v nasprotju s tistimi, ki sta jih ustvarila poprej".

Degas, ki se mu je vid od leta 1860 pa do 1910 precej poslabšal, je slikal na vedno bolj zabrisan način - bolezen je namreč prispevala k temu, da je vedno slabše videl kontraste.

Vse bolj rumenkast svet
Pri Monetu - ki so ga ob koncu tudi operirali - "je siva mrena zameglila njegov pogled, obenem je verjetno vplivala na njegovo zmožnost razločevati barve", je zapisal profesor Marmor. "Tako so barve postajale rumene in mračne," je še zapisal.

Tako preprosto vendarle ni
Po drugi strani pa je res, da po operaciji Monet svojega "novega" sloga ni opustil - zato dela njegovega opusa ne moremo preprosto pripisati bolezni. Diagnozo so mu postavili leta 1912, pod nož pa je šel šele 1923. V vmesnem času je uničil kar nekaj svojih slik - a to je delal tudi pred boleznijo.