Dizajn Šveda Jonasa Dahlberga, ki je bil na mednarodnem natečaju med 300 predlogi izbran leta 2014, bi se imenoval Memory Wound (Rana spomina). Umetnikova vizija je bila, milo rečeno, dramatična: predlagal je, da bi iz polotoka Sorbraten, ki je naravnost nasproti otoka Utoya, "izrezali" 40 metrov dolgo ter tri in pol metre široko razpoko. Obiskovalci bi do odprtine prišli po predoru; na steni prekopa, proti kateri bi bili obrnjeni, bi bila izpisana imena žrtev.

Zemljo, ki bi jo pridobili s kopanjem, bi nato uporabili za izdelavo še enega spominskega mesta v Oslu, na kraju, kjer je na dan tragedije avtomobilska bomba ubila osem ljudi.

Norvežani nočejo vsakodnevnega opomina
Na oster odpor pa je izbrani predlog naletel med tamkajšnjimi prebivalci, ki so vložili skupinsko tožbo, ki naj bi ustavila izvedbo Rane spomina. Jezni nasprotniki so načrt opisali kot "posilstvo narave", številni pa so se uprli tudi temu, da bi morali vsak dan živeti s tako močnim vizualnim opomnikom na to, kar se je primerilo. Skrbelo jih je tudi, da bi začeli turisti - ali, še huje, Breivikovi privrženci - množično romati k markantni inštalaciji.

Politiki so prisluhnili
Oba kraka Dahlbergovega načrta sta tako padla v vodo. Namesto tega bodo spomenik postavili v pristanišču v Utoykaii, kraju, kjer se ljudje vkrcajo na trajekt za otok. Norvežani se bodo zdaj lotili novega izbiranja "dostojanstvenega in nevpadljivega" spomenika ob novi vladni stavbi, tako v izjavi za javnost minister Jan Tore Sanner, ki dodaja, da "upajo na dostojanstven konec javne debate", ki je spremljala celoten projekt.

Tudi taka odločitev je seveda našla svoje kritike. Umetnostni kritik Lars Elton je v kolumni za časopis Nye Menigner argumentiral, da je koncept "nevpadljivega spomenika" v nasprotju z idejo poklona in spomina na življenja, ki so ugasnila v napadu.

Breivik, 38-letni desničarski skrajnež, ki si je pred kratkim spremenil ime v Fjotolf Hansen, služi 21-letno zaporno kazen, ki pa je lahko po izteku tega obdobja tudi podaljšana.