Trije skrivnostni podpisi na pergamentu, zavitem v usnje in varno spravljenem pod ključ, morda skrivajo odgovor na to, kje se je William Shakespeare skrival v svojih "manjkajočih letih", laguni v življenjepisu, ki je bardove biografe od nekdaj morila. Razstava na Venerable English College, semenišču za angleške katoliške duhovnike v Rimu, je med drugim osvetlila nekaj podpisov v tamkajšnji knjigi obiskujočih romarjev, ki napeljujejo na misel, da je Shakespeare v Rimu iskal zatočišče.

Kdo so Arthurus, Guilelmus in Shfordus?
“Arthurus Stratfordus Wigomniensis” se je v knjigo podpisal leta 1585, romar “Gulielmus Clerkue Stratfordiensis” pa se je tam ustavil leta 1589. Oče Andrew Headon, ki je razstavo pripravil, je psevdonima dešifriral kot "[rojak kralja] Arturja iz Stratforda [v škofiji] Worcester" in "William, cerkvenik iz Stratforda".

Tretji vpis iz leta 1587, "Shfordus Cestriensis", bi lahko pomenil “Sh[akespeare iz Strat]forda [v škofiji] Chester”. Kot naročeno vsi trije vpisi sovpadajo s Shakespearovimi "manjkajočimi leti", ki se raztezajo med letoma 1585, ko je nenadoma zapustil Stratford, in 1592, ko je začel svojo gledališko kariero v Londonu. Očetu Headonu se zdi "zelo verjetno", da je elizabetinski mojster ta čas preživel prav v Rimu.

Izvirnik varno pod ključem
Obiskovalci razstave, ki ilustrira zgodovino semenišča od samih začetkov (kot hospic za romarje) pa do let, ko je bil zatočišče za preganjane katoličane v času reformacije, si sicer ne morejo ogledati izvirnikov podpisov - ti so iz varnostnih razlogov ostali v arhivu ustanove -, ampak le njihove reprodukcije. Eksponati, ki so razpostavljeni po kripti iz 14. stoletja, poskušajo obuditi občutje skrivanja in preganjanja, kateremu je bila katoliška vera podvržena. Dokumenti popisujejo skrivna potovanja katoličanov v Rim in jezuitov iz Rima v Anglijo, da bi tam branili svojo vero "čeprav so tvegali prijetje in mučeniško smrt".

Shakespearova biografinja Hildegard Hammerschmidt-Hummel je pred kratkim v svoji novi knjigi prišla do istega sklepa: "Shakespeare je bil katoličan, kar je ključnega pomena za razumevanje njegovega dela". Nemška zgodovinarka trdi še, da so bili katoličani tudi njegovi prijatelji, starši, učitelji in nekateri meceni, med katerimi je še posebej omembe vreden Grof Southamptonski, ki naj bi katoliške duhovnike tudi skrival na svojem posestvu.

Smo imeli namige ves čas tik pred nosom?
Zagovorniki te teorije opozarjajo na tragedijo Romeo in Julija ter komedijo Milo za drago, v katerih "kar mrgoli katoliških idej in obredov", denimo pozitivno prikazanih duhovnikov in menihov ter sklicevanj na Devico Marijo. Shakespeare je dogajanje petih svojih dram (od 27) postavil v Italijo, petih vsaj deloma v Rim in treh na Sicilijo.