Jure Purgaj (1981), predavatelj na Visoki šoli za dizajn, se je iz modnega oblikovalca prelevil v raziskovalca: je doktorski študent študijskega programa tekstilstvo, grafika in tekstilno oblikovanje, trenutno štipendist Nemškega akademskega združenja v Berlinu za poglobljen študij in primerjavo metod za raziskovanje v oblikovanju.

Iz modnega oblikovanja je diplomiral na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju, kjer je bil njegov mentor Raf Simons, zdajšnji kreativni vodja pri sloviti pariški modni hiši Christian Dior. Za svojo diplomsko kolekcijo je dobil Dieslovo nagrado, pozneje pa še nagrado za perspektivnega oblikovalca na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Ukvarja se tudi z modnim videom, a je te dni pri njem na prvem mestu modna teorija. Svoja dela je objavljal v različnih publikacijah, sodeloval je tudi pri več razstavah.

V svoji doktorski disertaciji išče odgovor na to, kaj je slovenska moda. Pot do odgovora? Mitologija, je prepričan.

Jure Purgaj ni ime, ki bi ga redno videvali v slovenskih medijih in družabnih kronikah. Se je vaš prehod v teoretske vode zgodil načrtno ali spontano?

Moj prehod na področje pedagoškega dela in teorije mode se je zgodil spontano. Med študijem sem namreč ugotovil, da v slovenskem prostoru primanjkuje oblikovalcev, ki bi izdelovali izključno "ready-to-wear" kolekcije in tukaj sem videl svoj največji potencial. Vendar je bila ta ugotovitev podkrepljena predvsem z naivnostjo in študentskim prepričanjem, da se vse da spremeniti, če se le hoče. Leta 2005, ko sem predstavil svojo prvo "ready-to-wear" kolekcijo, ki ni nastala v okviru izobraževanja, sem hitro ugotovil, da obstaja razlika med povpraševanjem trga in mojimi željami. Slovenski kupec ne želi kupovati izdelkov slovenskih modnih oblikovalcev, ki ne bi bili namenjeni za posebne priložnosti, kot so večerne prireditve, izbori lepotic ali poroke. Slovenski kupec oblikovanje oblačil razume predvsem kot unikatno oblikovanje in svoj denar želi porabiti predvsem za unikatne izdelke. Ker se sam ne strinjam s prepričanjem, da je modno oblikovanje nujno unikatno, sem želel ugotoviti, od kod te želje in potrebe: na ta vprašanja pa sem lahko dobil odgovore le s pomočjo teorije, ki omogoča lažje razumevanje določenih posebnosti.

Kaj sploh je modna teorija?

Avtorji, kot so Kawamura, Hollander, Barnar d in Sudjic, se strinjajo v tem, da trenutno obstajajo različne "teorije mode". Zaenkrat še ne moremo govoriti o točni definiciji. Problem izhaja predvsem iz dejstva, da se z modo ukvarjajo predvsem druge znanstvene discipline, kot so filozofija, sociologija, psihologija, ekonomija; modni oblikovalci v veliki meri še nismo začutili potrebe po tem, da bi začeli iskati odgovore na vprašanja, ki jih postavlja moda.

Tukaj vidim zelo velik potencial za stroko, da izpostavi, da pri oblikovanju oblačil oziroma pri modi ne gre le za stajling ali za določen trend, ampak da moda kot taka vsebuje znanje, ki ni verbalno kot pri klasičnih znanostih, ampak je to znanje vizualno in se ga moramo naučiti brati oziroma interpretirati. In tukaj raziskovanje skozi modo kot metametoda, ki jo definiram in uporabljam znotraj svojega doktorata, odpira možnosti za odgovor na vprašanje, kaj teorija mode sploh je.

V slovenskih medijih se moda pogosto pojavlja zgolj v funkciji družabne kronike, komentatorjev z dobrimi teoretičnimi temelji je le peščica ... Kako vidite stanje modnega novinarstva pri nas?

Prav dejstvo, da se moda v večini primerov pojavlja zgolj v funkcije družabne kronike, predstavlja poglavitni problem, s katerim mora opraviti stroka sama. Oblikovalci moramo zahtevati, da se o našem delu poroča predvsem pravilno in da se modnih dogodkov ne opisuje kot "hibride med deli Dalija in Kubricka".

Modo (modni) novinarji radi opisujejo kot umetnost, pri tem pa pozabljajo na historično dejstvo, da moda ni bila nikoli dojeta kot umetnost, in na industrijsko revolucijo, v kateri se je z delitvijo dela oblikovalec ločil od umetnika. Temeljno poslanstvo modnega oblikovanja je njegova uporabnost, in to uporabnost definira telo, modno ali nemodno. Moda je nekaj, kar ljudi zanima, pritegne. Vsak človek, zavestno ali ne, se izraža s pomočjo mode, tudi tisti, ki trdijo, da jim je vseeno, kaj je modno in kaj ne. Vse to modi omogoča, da obstaja. Kot poudarja Barnard, mode ni brez antimode.

Roland Barthes je v knjigi The Fashion System leta 1985 jasno razložil jezik, ki ga uporablja moda. To knjigo bi priporočal vsem, ki želijo pisati o modi in o dogodkih, povezanih z modo, saj bi se lahko izognili izrazoslovju, ki ga uporabljajo predvsem umetnostni kritiki.

Kakšen pa je gospodarski potencial slovenske mode?

Na okrogli mizi, ki jo je organizirala revija Elle v okviru dogodka Philips Fashion Week, je bilo ogromno govora o tem, kaj bi naj bil "DNK slovenskega modnega oblikovanja". Sam sem prepričan, da je za preboj treba definirati ravno to in da je skrivanje pod pretvezo globalnega nepotrebno.

Japonski oblikovalci so uspeli v tujini zato, ker je njihovo oblikovanje bilo razumljeno kot japonsko, enako je pri Belgijcih, Nizozemcih. Vendar je tukaj treba razumeti, da japonski oblikovalci niso uspeli zato, ker bi svetu ponudili kimono, ampak so japonsko estetiko prilagodili evropskemu trgu in s tem postali zanimivi, drugačni.

Enak potencial skriva slovensko modno oblikovanje, vendar je najprej treba ugotoviti, kaj bi lahko bilo samo slovensko. Naša mlajša zgodovina nam omogoča iskanje identitete v totalitarnih režimih, vendar to ni edinstveno samo pri nas.

Trenutno pripravljate doktorat, ste štipendist Nemškega akademskega združenja v Berlinu za poglobljen študij in primerjavo metod za raziskovanje v oblikovanju, maja pa se vračate v Slovenijo, kjer boste doktorirali. Kakšna je tematika, ki jo raziskujete?

V okviru svoje disertacije predlagam slovensko mitologijo, ki omogoča izrazit avtorski jezik, ki bi ga oblikovalci lahko uporabili kot navdih in izhodiščno točko pri definiranju odgovora, kaj slovenska moda je. Kakšna so oblačila mitoloških bitij? Kako oblačila definirajo ta bitja? Kako vplivajo na druge osebe, ki se pojavijo v posamezni pripovedi? Vse to so vprašanja, na katera bi bilo treba odgovoriti, da bi lažje definirali to, kar je "slovensko".

Kako se študij v Berlinu razlikuje od študija pri nas?

Na Univerzi umetnosti v Berlinu (UDK) je doktorski študij zasnovan drugače kot v Sloveniji. Študenti ne opravljajo izpitov tako kot pri nas, ampak od prvega dne naprej delajo na disertaciji. Največjo razliko vidim v namenu in vprašanju, zakaj pisati doktorat. Pisati doktorat zaradi doktorata samega je premalo. Na tem področju moramo v Sloveniji še veliko postoriti. Če gospodarstvo ali visoko šolstvo ne zazna potrebe po doktorjih znanosti, potem jih ne potrebujemo.

Vprašanje "Zakaj bi oblikovalec potreboval doktorat?" je seveda na mestu. Ali bom "bolje" oblikoval, če bom imel doktorat, oziroma katera znanja bom pridobil in kako mi bodo ta znanja pomagala pri zaposlitvi? Ali potrebuje univerzitetni profesor doktorat, da lahko poučuje oblikovanje, ali pa je dovolj, da prihaja iz stroke? To so vprašanja, na katera moramo v Sloveniji še odgovoriti.

Diplomirali ste na dunajski univerzi za uporabne umetnosti, med vašimi mentorji je bil tudi Raf Simons, trenutni kreativni vodja pri hiši Dior, pred tem prvi mož znamke Jil Sander. Se sami kdaj vidite v vlogi kreativnega vodje?

Ne. Odločil sem se za drugo pot. Če bi mi zastavili to vprašanje pred petimi leti, bi prav gotovo odgovoril z da, a se sedaj vidim drugje. Osebnih izzivov ne vidim več v oblikovanju oblačil, čeprav je moja največja ljubezen ravno to. Čas je prinesel svoje, in sem, kjer sem.

Katera modna hiša vas trenutno najbolj vznemirja - v pozitivnem smislu? Katero predstavitev nove kolekcije najbolj nestrpno pričakujete?

Moj prvi odgovor je gotovo Givenchy. Kreativni vodja Riccardo Tisci ustvarja oblačilne silhuete, pri katerih sem vedno znova presenečen. Poskusi drugih oblikovalcev z moškim krilom me niso nikoli prepričali, Tisciju pa uspeva ta tradicionalno ženski del garderobe umestiti v moško garderobo. Iz teoretičnega vidika pa se mi zelo zanimivo zdi delo Aitora Throupa, ki uporablja izrazoslovje, značilno za industrijsko oblikovanje. Z oblikovalskimi manifesti oblačila postavlja na drug nivo.

Izmed področij svoje ustvarjalnosti izpostavljate tudi modni video. Kako je s tem v Sloveniji, kdo so mladi avtorji, na katere je treba biti pozoren?

Modni video počasi dobiva svoj prostor tudi v Sloveniji, vendar potrebuje predvsem javni okvir in tribuno, kjer bomo lahko javno in odprto razpravljali o tem, kaj modni video je in kje so njegove prednosti oz. kaj naj sploh z njim počnemo. Leta 2010 sem v Kinu Šiška pripravil prvo razstavo modnega videa v Sloveniji. Izpostavil sem dela mladih slovenskih avtorjev, pri katerih vidim ogromen potencial. S pomočjo spletne strani Video v oblikovanju ustvarjam nacionalno platformo, kjer predstavljam videe mladih slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Med mladimi avtorji bi izpostavil Nežo Vidmar, Saro Pirc in Petro Švajger. V mednarodnem prostoru pa bi izpostavil Barta Hessa, ki s pomočjo videa predstavlja razsežnosti in možnosti tekstila.

Bili ste med ustanovitelji platforme Squat. Ste tam še dejavni?

Res sem sodeloval pri ustanovitvi društva, a je zasnova projekta Squat plod zamisli Nataše Peršuh in Zorana Garevskega. Takrat smo pač začutili potrebo po neki formalni organiziranosti, in tako je nastalo društvo. Sam zaradi bivanja v tujini nisem več aktiven v društvu, saj mi geografska razdalja tega ne omogoča.

Kako ocenjujete "squatovski podmladek", ali bi koga med njimi izpostavili?

Projekt Young@Squat omogoča mladim, kakovostnim avtorjem platformo, hkrati pa znanje, ki ga že premore društvo. Med avtorji Young@Squat bi izpostavil predvsem Dajano Ljubičič, ki je z zadnjo kolekcijo oblačil pokazala izrazit avtorski jezik in neizmeren občutek za oblikovani material.

Ste velik kulinarični navdušenec in ste nekaj časa pisali kuharski blog. Obstajajo vzporednice med modnim in kulinaričnim ustvarjanjem?

Blog sem začel pisati predvsem zaradi potrebe po ustvarjanju. Ko sem vpisal doktorski študij, sem bil oblikovalec, ki se je moral čez noč preleviti v raziskovalca. Ta "preobrazba" je bila zame zelo težka, saj je od mene zahtevala znanja, ki jih nisem imel. Zato sem potreboval ustvarjalen hobi, ki mi je omogočal "prosto" razmišljanje in ustvarjanje - kuhanje. Vendar pa zadnjih nekaj mesecev ne najdem več časa niti za to, saj sem se prelevil iz raziskovalca v "pisatelja" – seveda tu govorim o pisanju disertacije.

Ali spremljate modne bloge?

Spremljam Diane, a Shaded View on Fashion, Style Bubble in SHOWstudio, zadnjega predvsem zaradi modnega videa.

Več o ustvarjanju Jureta Purgaja preberite na njegovi spletni strani.