Javnosti so na tiskovni konferenci predstavili šele nekaj diapozitivov najdenih umetnin. Na sliki je do zdaj še neznan portret Sedeča ženska Henrija Matissa. Foto: Reuters
Javnosti so na tiskovni konferenci predstavili šele nekaj diapozitivov najdenih umetnin. Na sliki je do zdaj še neznan portret Sedeča ženska Henrija Matissa. Foto: Reuters
Risba je delo beneškega vedutista Antonia Canaletta, čigar slava je presegla meje italijanskih dežel; še posebej priljubljen je bil pri angleških zbirateljih. Foto: Reuters
Hildebrand Gurlitt je slike najverjetneje lahko kupil po smešnih cenah iz časa, ko so se nacisti leta 1933 povzpeli na oblast; njegov sin, Cornelius, jih je po koncu vojne preprosto obdržal ter jih prodajal posamič in diskretno, da ni pritegnil pretirane pozornosti. Foto: Reuters
Gurlitt je še decembra 2011 prodal eno izmed slik, Krotilca levov Maxa Beckmanna; dražbena hiša Lempertz iz Kölna je zanjo iztržila 864 tisoč evrov. Foto: Reuters
Hoffmannova je na današnji predstavitvi pokazala tudi diapozitiv gvaša nemškega umetnika Franza Marca, Pokrajina s konji, ki uradno velja za pogrešano že od leta 1949; to seveda pomeni, da se je Gurlitt s svojim dobičkarstvom ukvarjal tudi še po drugi svetovni vojni. Foto: Reuters

Slike, ki jih je v svojem stanovanju več kot pol stoletja po drugi svetovni vojni skrival Cornelius Gurlitt, so iz časa med 16. in 20. stoletjem, je na tiskovni konferenci povedala umetnostna zgodovinarka Meike Hoffmann, ki je na čelu strokovne ekipe pri preiskavi; slike so po njenih besedah "v zelo dobrem stanju".

V neverjetnem plenu, katerega skupno vrednost ocenjujejo na približno milijardo dolarjev, so umetnostni zgodovinarji že identificirali platna Pabla Picassa, Marca Chagalla, Augusta Renoirja, Henrija de Toulousa - Lautreca ter Nemcev Maxa Beckmanna, Maxa Liebermanna, Otta Dixa, Ernsta Ludwiga Kirchnerja in Carla Spitzwega.


Hoffmannova je javnosti že pokazala diapozitive nekaterih slik, med drugim tudi do zdaj neznan avtoportret Otta Dixa, ki je najverjetneje nastal leta 1919, v obdobju tik po prvi svetovni vojni, ko je bila Dixova produkcija zelo pičla.

Prav tako čisto novi za stroko so portret ženske, ki ga je sredi 20. let prejšnjega stoletja naslikal Henri Matisse, Canalettova risba in osupljivo alegorično platno iz delavnice Marca Chagalla.

Eksponati z velike razstave degenerirane umetnosti
Zgodovinarji poudarjajo, da je izvor najdenih slik zelo težko določiti in da bi ugotavljanje njihovega lastništva lahko trajalo še leta. Nobenega dvoma pa ni menda o tem, da je bil vsaj del teh umetnin razstavljen v okviru velike razstave degenerirane umetnosti, ki so jo nacisti po vsej Nemčiji razstavljali med letoma 1937 in 1941. Druge so bile najverjetneje last zasebnih zbiralcev - večinoma Judov, ki so iskali način, kako pobegniti iz Nemčije, in so slike prodali v zameno za drobiž in dovoljenje za potovanje.

Usodna je bila vožnja z vlakom
Cornelius Gurlitt
je pozornost carinske policije pritegnil septembra 2010, ko so med rutinskim pregledom vlaka, ki je potoval iz Züricha v München, odkrili, da ima pri sebi 9 tisoč evrov gotovine v petstoevrskih bankovcih. Ker Gurlitt nikoli ni bil zaposlen, ni prejemal pokojnine in niti ni bil socialno zavarovan, so ga osumili davčne utaje in pridobili nalog za preiskavo njegovega stanovanja, ki so jo izvedli slabo leto in pol pozneje, 28. februarja 2012 (revija Focus, ki je o odkritju prva poročala, je sicer pisala, da je bila racija že leta 2011).

Zadnja prodaja, preden je padla zavesa
Upoštevajoč popravljeni podatek, je bolj logična tudi informacija, da je dražbena hiša v Kölnu še decembra 2011 prodala eno izmed Gurlittovih slik, Krotilca levov Maxa Beckmanna - to se je torej zgodilo še pred racijo (so pa v dražbeni hiši Lempertz potrdili, da njihova predstavnica, ki je šla sliko iskat k lastniku domov, takrat ni opazila nobenega sledu o tem, da bi imel še kakšne druge dragocenosti.)

V ponedeljek, ko se je vest o osupljivi najdbi razširila kot vihar, so številni zbiratelji in dediči, ki se že leta borijo za vrnitev med vojno zaseženih umetnin, javno izrazili svoje ogorčenje nad oblastmi, ki leto in pol o odkritju niso črhnile niti besede.

Gurlitt starejši se je znal prilagoditi sistemu
Gurlitt je umetnine podedoval po svojem očetu, Hildebrandu Gurlittu, pred drugo svetovno vojno uglednem preprodajalcu umetnosti, ki je ob prihodu nacistov na oblast izgubil dve odgovorni funkciji (imel je namreč babico judovskega porekla). A ker so bili njegovo znanje in zveze za režim preveč dragoceni, je pozneje dobil celo dovoljenje ministra Göbbelsa, da je v zameno za gotovino v državni blagajni tujcem prodajal zaplenjeno "degenerirano" umetnost. Taki "privilegirani" preprodajalci, kakršen je bil Gurlitt, so prodaje opravljali tudi na domačih tleh in dobiček pospravili v lasten žep.

Hoffmannova je na današnji predstavitvi pokazala tudi diapozitiv gvaša nemškega umetnika Franza Marca, Pokrajina s konji, ki uradno velja za pogrešano že od leta 1949; to seveda pomeni, da se je Gurlitt s svojim dobičkarstvom ukvarjal tudi še po drugi svetovni vojni.

Spolzel skozi reže
Gurlitta starejšega in njegovo ženo Helene so ameriški preiskovalci tik po koncu vojne leta 1945 sicer zaslišali, a so očitno dobili vtis, da sta bila med vojno žrtvi, ne pa izvrševalca režima; Gurlitt je sicer trdil tudi, da je bila njegova zasebna zbirka uničena v bombardiranju Dresdna.