Vstopamo v prevodni svet Žive Čebulj in v čudežni svet narave in literature, kot ga je v svoji poeziji in esejistiki upesnjevala in popisovala ameriška pesnica Mary Oliver. In znova ali prvič odkrivamo prozni svet poljske avtorice Zofie Nałkowske.

Moja prva, osnovna spodbuda za prevajanje je bila predvsem želja, da se ukvarjam z jezikom.
Živa Čebulj je prevajalka, pesnica, prevodoslovka in gledališka lektorica. Poleg proznih avtorjev prevaja tudi poezijo in dramska besedila. Za prevod prvega dela osebne antologije Andrée Chedid Ubesediti pesem je pred dvema letoma prejela nagrado Radojke Vrančič, lani pa so ji pri založbi Poetikon izdali tudi pesniški prvenec Sama ljubezen je to. V oddaji jo predstavljamo kot prevajalko. Literarni večer obsega poleg njenih razmišljanj o prevajanju tudi odlomke iz romanov v njenem prevodu: V odsotnosti moških Philippa Bessona, Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih Mathiasa Enarda, Tisto neustavljivo Metke Zupančič ter nekaj pesmi Andrée Chedid.

Avtor oddaje je Matej Juh, interpreta sta Branko Jordan in Vesna Jevnikar, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonska mojstrica Sonja Strenar, režirala je Saška Rakef.

Glas in glad prihajata iz iste votline.
Petra Bauman je mnogostranska ustvarjalka; posveča se literaturi, gledališču, ukvarja se tudi s filmom. Leta 2008 je pri mariborski Založbi Pivec izdala pesniški prvenec z naslovom Januar, leta 2019 je izšla druga pesniška zbirka Paradiž. Njene pesmi prevajajo in objavljajo tudi v tujih jezikih. Kmalu bo med bralce prišla njena tretja zbirka, v pripravi je antologija mlade mariborske ženske poezije po izboru Kristine Kočan, v katero bo vključena tudi njena poezija. Pripravlja zbirko kratke proze, kar ni naključje, saj se tudi sicer ukvarja s pripovedovanjem zgodb za otroke in odrasle.

Nekaj novejših pesmi Petre Bauman v Literarnem nokturnu interpretira dramska igralka Pia Zemljič; režija Ana Krauthaker.

Eno drevo je podobno drugemu drevesu, vendar ne preveč. En tulipan je kakor drug tulipan, vendar ne povsem. S tem je bolj ali manj enako kot pri ljudeh – splošen obris, nato pa osupljive posamične poteze.

Ameriška pesnica in esejistka Mary Oliver se je rodila leta 1935 v Ohiu v ZDA, umrla pa leta 2019 na Floridi. Za njeno delo je značilna globoka povezanost z naravo in prepričanje, da poezija ne sme biti izumetničena. Njeno pisanje zaznamujejo preprost jezik in razumljive podobe.

Mary Oliver je odraščala v disfunkcionalni družini in imela težko otroštvo. Študija ni dokončala. Njena prva zbirka liričnih pesmi o naravi Nobenega potovanja in druge pesmi je izšla leta 1963. V otroštvo se je vrnila leta 1972 s knjigo Reka Stiks, Ohio in druge pesmi. V zbirki Nočni popotnik (1978) raziskuje teme rojstva, propadanja in smrti in prepleta svet ljudi, živali in rastlin. Leta 1984 je prejela Pulitzerjevo nagrado za zbirko Prvinski_a Američan_ka (1983).
Mary Oliver je pisala tudi eseje; leta 2016 je izšla zbirka z naslovom Po rečnem toku navzgor; v njej avtorica na sebi lasten način poveže otroštvo in odraslost ter svetova narave in literature. Besedilo v prevodu Miriam Drev interpretira dramska igralka Darja Reichman.

Da, brez dvoma, bližnje druženje z živalmi, enako kot z ljudmi, včasih ustvarja nerodne in ne dovolj jasne situacije. Toda kdo bi se mogel iz takšnih ozirov odreči vsem radostim sobivanja?
Poljska pisateljica, publicistka in dramatičarka Zofia Nałkowska je bila ena osrednjih osebnosti poljske književnosti med obema vojnama. Rodila se je leta 1884 v intelektualni družini v Varšavi. V prvem ustvarjalnem obdobju je izhajala iz poljske moderne, zlasti simbolizma, ukvarjala se je predvsem s psihološko upodobitvijo svojih romanesknih likov, zlasti žensk v meščanski družbi, in feminizmom. Po prvi svetovni vojni se je začela zanimati tudi za širše družbene teme, kar je opazno že v izvirnem modernističnem romanu Choucas, ki je izšel leta 1927. Pripoved je postavljena v zdravilišče za pljučne bolezni v švicarskih Alpah. Med njenimi najbolj znanimi družbenokritičnimi romani sta Meja iz leta 1935 (v slovenščini smo ga dobili leta 1965) in Vozli življenja (1948). Poleg številnih romanov je napisala tudi več dram in vrsto novelističnih zbirk. Leta 1946 je kot članica mednarodne komisije za preiskavo nemških zločinov na Poljskem poslušala pričevanja preživelih taboriščnikov; iz tega je črpala za leta 1949 objavljeno zbirko novel Medaljoni (v slovenščini je izšla leta 1963). Tako pred drugo svetovno vojno kot po njej je bila dejavna v poljskem kulturnem in družbenem življenju. Umrla je leta 1954 v Varšavi. Literarni portret Zofie Nałkowske s poudarkom na romanu Choucas je pripravila Jana Unuk, interpretira dramska igralka Darja Reichman, režija Klemen Markovčič.

Zora je še daleč od mene, noč prihaja.
Umberto Saba se je rodil kot Umberto Poli leta 1883 v Trstu, ki je bil tedaj po velikosti četrto mesto Avstro-Ogrske. Oče, ki je ob poroki z Umbertovo materjo prevzel judovsko vero, je ženo zapustil še pred sinovim rojstvom. Umberta je najprej vzgajala slovenska dojilja, s katero je ostal povezan tudi pozneje. Študiral je na akademiji za trgovino in pomorstvo in pozneje delal v carinskem uradu. Na prelomu stoletja je začel pisati poezijo, prvo zbirko Poezije je izdal leta 1910 kot Umberto Saba – pozneje je ime tudi uradno spremenil. Po nekaj letih življenja med Firencami, Bologno in Milanom se je leta 1919 vrnil v Trst in tam odprl antikvariat. Njegovo glavno delo je zbirka z naslovom Pesmarica, ki je izšla leta 1921, a jo je ob mnogih drugih zbirkah vse življenje dopolnjeval.

Leta 1940 je antikvariat prodal, se leta 1943 preselil v Firence in nato v Rim. Po vojni se je vrnil v Trst. Saba se je vse življenje spopadal z depresijo, bil je zasvojen z opijem, ki so mu ga predpisali kot terapijo. Umrl je leta 1957 v Gorici.

Umberto Saba spada med najpomembnejše italijanske pesnike 20. stoletja; pisal je preprosto, pesimistično naravnano liriko. Poezijo Umberta Sabe je prevedla Jolka Milič, leta 2010 sta jo za Literarni nokturno interpretirala Vesna Jevnikar in Marko Mandić. Režiral je Igor Likar.

Filio ni doma, žabon, spet straši v hiši Karlstein, tako lepa, ognjenih las, morje v očeh, reče, hej ti, mladi šankist, tebe sem določila za nocoj, tam na hudičevem dvorišču Plečnikovega hrama, ko je imelo mesto patino in šarm.
Štirideset let je že, odkar je Franjo Frančič izdal literarni prvenec, zbirko kratke proze Egotrip, in le kake štiri dni, odkar je izšla njegova najnovejša knjiga Evtanazija. Vmes se je zvrstila množica strupeno jedkih in nežno liričnih pesniških, proznih in dramskih besedil. V zbirki kratkih proznih besedil, mogoče celo pesmi v prozi, z naslovom Knjige so ženske, s pojmi in motivi iz del slovenskih in tujih avtorjev podoživlja branje Gabriela Garcíe Márqueza, Berte Bojetu, Kurta Vonneguta, Ivana Cankarja, Johanna Wolfganga Goetheja, Johna Steinbecka, Gustava Flauberta, Daneta Zajca, Josipa Murna, Louisa-Ferdinanda Célina in drugih. Svetovni dan knjige je pravšnja priložnost, da jim prisluhnemo. Pesmi za Literarni nokturno je leta 2015 interpretiral Branko Jordan, režiral je Klemen Markovčič.