Ali je prazgodovinski človek jedel pretežno meso ali hrano rastlinskega izvora in kolikokrat so bile na njegovem jedilniku jedi, ki niso bile iz lokalnega okolja, je nekaj vprašanj, ki se jim v sklopu mednarodnega projekta Entrans posvečajo arheologi iz Anglije, Hrvaške in Slovenije. Pred nedavnim so obiskali prazgodovinsko najdišče Cvinger pri Dolenjskih Toplicah.

Med udeleženci so tudi strokovnjaki z Univerze v Bradfordu, kjer opravljajo analize izotopov v človeških in živalskih kosteh, tudi iz slovenskih najdišč, in na našteta vprašanja že imajo prve odgovore. "Do zdaj smo analizirali večinoma izotope v človeških kosteh. Raziskali smo izotope ogljika in dušika, ki razkrivajo, kaj so jedli. Najbolj nas je presenetila zastopanost prosa. Bilo je novo žito v pozni bronasti dobi. Prišlo je z vzhoda. Takrat je prišlo v Italijo. Tudi na tem območju so pojedli veliko prosa," je za oddajo Poletna scena povedal Ian Armit iz Univerze v Bradfordu.

Proso so našli tudi v številnih naselbinah iz starejše železne dobe na Dolenjskem, vendar pa se doslej niso zavedali pomena.

Nevidne strukture postanejo vidne
Izjemno koristno je tudi lasersko snemanje iz zraka, s katerim dobijo arheologi nov pogled v prazgodovinsko krajino. Metoda je še posebej primerna za gozdnata območja, kot je najdišče Cvinger. Kot je za oddajo Poletna scena dejal Matija Črešnar z Univerze v Ljubljani, je s pomočjo tehnologije prazgodovinska krajina nenadoma vidna, s tem pa dobijo arheologi vpogled v miselnost prazgodovinskega človeka. "Kako je želel prostor okoli sebe oblikovati. Ko je nekdo prihajal v svoje naselje, je namreč spremljal stvari okoli sebe. Najprej je šel skozi grobišče, potem skozi prostor metalurškega objekta, ki je bil vir bogastva te skupnosti, in potem prišel med ljudi, med skupnost, ki je verjetno tudi delovala v tem svetu, v železarstvu, oblikovala predmete in tako naprej."

Hrvoje Potrebica z Univerze v Zagrebu je predstavil zasnovo stanja v Kapitolu. Kot pravi, tam ni take organizacije prostora. "Imamo grobišče, da se vidi slava mrtvih, predem pridemo v naselbino. Z laserskim snemanjem iz zraka in geofizikalnimi raziskavami končno dobimo vpogled v prazgodovinsko krajino. Prej nevidne strukture postanejo vidne."

Nekaj svojih izsledkov bo ekipa iz Bradforda jeseni predstavila v Narodnem muzeju. Med drugim animacije nekaterih prizorov situlskih spomenikov, ki so jih pred časom skenirali z naprednimi 3D-tehnologijami.

Več si oglejte v spodaj priloženem prispevku Maje Bahar, o delu arheologov pa je v oddaji Poletna scena spregovorila tudi arheologinja Mateja Ravnik.