Na obletnico njegovega rojstnega dne je kranjski župan k Bleiweisovemu spomeniku položil cvetje, v Gorenjskem muzeju pa odprli muzejsko vitrino, posvečeno očetu slovenskega naroda.

"Prav je, da se 'očeta naroda', kot so ga poimenovali ob njegovi sedemdesetletnici, dostojno spomnimo tudi v njegovem rojstnem kraju," je pojasnil kranjski podžupan Igor Velov in dodal, da so v Kranju še posebej ponosni, da ga je Mestno županstvo v Kranju ob njegovi 70-letnici imenovalo za častnega meščana. "S svojim delovanjem, kot predavatelj in pisec številnih znanstvenih in strokovnih del, učbenikov in poljudnih člankov s področja veterine in zdravstva, je ime mesta Kranj ponesel tudi na mednarodno strokovno področje," je poudaril Velov.

Janez Bleiweis se je 19. novembra 1808 rodil v Kranju, kjer je obiskoval tudi slovensko osnovno šolo. Gimnazijo in licej je obiskoval v Ljubljani, medicino in veterino pa je študiral na univerzi na Dunaju. Tam je spoznal tudi svojo poznejšo ženo Karolino Fellner, s katero se jima je rodil sin Karel. Leta 1841 se je družina preselila v Ljubljano, kjer se je začela Bleiweisova strokovna in politična kariera.

Začel je v naravoslovnih vodah
Poklicna pot je Bleiweisa vodila od predavatelja živinozdravstva in veterine na Medikokirurškem zavodu ljubljanskega liceja, prek ustanovitve Živinozdravilske in podkovske šole v Ljubljani, na kateri je poučeval fiziko, kemijo, živinorejo, porodništvo, mesoogledništvo in sodno medicino, do funkcije deželnega živinozdravnika na Kranjskem. Sodeloval je v številnih komisijah, ki so pripomogle k izboljšanju higienskih razmer na Kranjskem, in v prizadevanjih za preprečevanje epidemij, zlasti kolere.

Urednikovanje, s katerim se je zapisal v literarno zgodovino
Vodilna politična osebnost je Bleiweis postal leta 1843, ko je postal urednik tedaj edinega slovenskega časopisa Kmetijskih in rokodelskih novic, ki jih je izdajala Kmetijska družba do leta 1902. Urejal je tudi priljubljeni Veliko in Malo pratiko. Prav po njegovi zaslugi se je v črkarski pravdi uveljavila gajica, v polemikah okrog ilirizma pa je Bleiweis zagovarjal slovenski jezik in spodbudil veliko manifestacijo za Zedinjeno Slovenijo ter imel v Kranjskem deželnem zboru pomembno politično vlogo.

Plemeniti Trsteniški
Vse do smrti, 29. novembra 1881, je bil Bleiweis tudi pisec številnih znanstvenih in strokovnih del, učbenikov in poljudnih člankov s področja veterine in zdravstva ter zagovornik kmetijskega šolstva. Udejstvoval se je pri ljubljanski Narodni čitalnici in pisal krajša dramska dela. Pomemben pa je tudi njegov prispevek k Slovenski matici. Nekaj mesecev pred smrtjo mu je priznanje za njegovo delo izrekel celo cesar Franc Jožef I., ki mu je podelil viteški naziv in grb - plemeniti Trsteniški.