Proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku Umetnost umetniku, torej podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, bo tudi letos na predvečer 8. februarja gostil Cankarjev dom (neposredni prenos prireditve bo na 1. programu tako Radia kot TV Slovenija). Scenaristka in režiserka letošnje proslave je Neda Rusjan Bric, ki je predlani s predstavo Eda - zgodba bratov Rusjan končala magistrski študij gledališke režije na AGRFT-ju. Avtorica videoportretov, ki predstavljajo najpomembnejši del prireditve, je Jasna Hribernik, za scenografijo bosta poskrbela Rene Rusjan in Boštjan Potokar, za glasbo pa Aldo Kumar. Osrednjo ustvarjalno ekipo zaokrožajo še kostumografka Barbara Stupica, koreograf Ivan Peternelj in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak.

"To je primer Prešernove proslave, kakršna ne bi smela biti. Osnovni problem je v tem, da režiser in sklad pozabljata, da to ni proslava za 1.300 ljudi v dvorani, ampak da je proslava za celotno Slovenijo, in prav zanima me, kdo je zdržal in ob takem dolgčasu ni preklopil na drug program," je bil po lanski proslavi, ki jo je režiral Marko Sosič in je potekala v znamenju ljubezenske muze Erato, neposreden Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma. Kako se bo torej večni nevarnosti javne obsodbe "dolgčasa" skušala izogniti Neda Rusjan Bric? Za MMC je odgovorila na nekaj vprašanj.

Iz kakšne teme ste izhajali in kako ste si zamislili celoten koncept predstave?

Namen Prešernove proslave je obeleževanje slovenske kulture in umetnosti, hkrati pa podelitev vsakoletnih nagrad Prešernovega sklada in Prešernovih nagrad, zato jo sama vidim predvsem kot osrednji praznik slovenskih kulturnikov in umetnikov, zlasti tistih, ki bodo prejeli nagrado in s tem najvišje slovensko umetniško priznanje. Na tem sem gradila koncept proslave – na samih umetnikih, oziroma konkretno na nagrajencih, saj je to v prvi vrsti njihov praznik. Vsa pozornost je torej posvečena nagrajencem in njihovemu umetniškemu ustvarjanju, ki bo osrednja tema, vodilo in vsebina proslave.

Pogosto se prav ob Prešernovih nagradah na tako ali drugače interpretira/uporabi Prešernovo poezijo. Boste iz nje izhajali tudi vi?

Glede na to, da je tudi slovensko himno, ki je obvezen del proslave, napisal Prešeren, bi se mu težko izognili. Sicer pa ne, nisem ravno izhajala iz njegove poezije, se je pa dotaknemo v kontekstu romana enega od nagrajencev, pa tudi same Prešernove nagrade – tako da bo Prešern kljub vsemu na neki način prisoten.

Na čem temelji vaš scenarij; gre bolj za plesno, glasbeno ali gledališko predstavo?
Prireditev je svojevrsten splet živega dogajanja na odru in videoportretov, ki se med seboj neločljivo stikajo, prepletajo in sovpadajo, tako da tvorijo homogeno in celovito gledališko predstavo.

Nagrajenci prejemajo nagrade prek vse proslave, neločljivo z njenim umetniškim delom. Glede na osem nagrajencev je proslava sestavljena iz osmih enot, vsebina vsake od njih je posamezen umetnik in njegovo delo, hkrati pa tudi področje umetnosti, s katero se ukvarja. Vse skupaj uokvirjajo trije arhetipski liki iz zibeli evropske kulture, ki se sprašujejo, kaj umetnost sploh je in kakšna je njena vloga v naših življenjih, njihov "besedni dvoboj" pa je večinoma sestavljen iz besedil Andreja Tarkovskega in Frana Milčinskega, pa tudi Shakespeara, Hezioda in literarnih besedil nekaterih nagrajencev.

Kdo bo v predstavi nastopal?

Osrednje tri like bodo interpretirali Sandi Pavlin, Blaž Šef in Maša Kagao Knez, nastopilo pa bo še nekaj drugih ustvarjalcev, ki so na kakršen koli način povezani z posameznimi nagrajenci in ostajajo skrivnost, saj naj bi bili hkrati tudi nekakšno presenečenje ali darilo posameznemu nagrajencu.

Prireditev nosi Umetnik umetniku; kaj nam ta naslov sporoča? Prav pri Prešernovih nagradah se namreč zdi, da umetnike nagradi država in se ne "nagradijo sami".

Z naslovom L'art pour l'artiste - Umetnost umetniku (ki je seveda izpeljanka iz reka "l'art pour l'art", umetnost zaradi umetnosti, umetnost je sama sebi zadostna … ) sem si želela poudariti, da naj bi bila tokratna proslava umetnost, ki ni sama sebi namen, ampak ima točno določenega naslovnika. To je umetnik nagrajenec, ki je hkrati njen vir in končni prejemnik, in seveda občinstvo, ki skoznjo za hip uzre nagrajenčevo umetniško udejstvovanje.

Pogosto se po že končani podelitvi Prešernovih nagrad slišijo negativne kritike slovesnosti, češ da le ta ni bila dovolj razumljiva, da je bila preveč razvlečena ... Vas je tovrstnih kritik strah?

Seveda bi lagala, če bi rekla, da se me kritike ne dotaknejo, prav gotovo pa nočem in ne morem že vnaprej izhajati iz tega, kaj bo kdo rekel in mislil. Če bi tako razmišljala, se ne bi lotila ničesar v življenju, moje vodilo pa je, da delam v skladu s seboj in svojim videnjem sveta – in če se z mojim videnjem poistoveti vsaj del prejemnikov, občinstva torej, je namen dosežen. Prav gotovo pa vsako delo naleti na različne odzive, kar je popolnoma samoumevno in legitimno, Prešernova proslava pa je sploh večen kamen spotike, kakor se zdi, saj sem na primer že pred kakim mesecem ali več prebrala komentarje, kako bo tudi letos z njo zagotovo spet vse narobe?! Kaj naj na to torej rečem drugega kot: De gustibus non est disputandum?