Starši so mi jo takoj kupili in postala je najljubša knjiga male deklice, ki jo je vzela v roke vsakokrat, ko je bila bolna; ob glasnem smehu ji je pomagala prebroditi vse težave z vnetim grlom in ušesi. Ilustracije so bile črno-bele in seveda sem jim morala dodati nekaj barve. Nikoli se je nisem naveličala, postajala je vedno bolj obrabljena in je skoraj razpadla, vendar je bila še bolj ljuba in moja. Ostajala je z mano vedno in povsod, tudi ko sem začela študirati.

Nihala sem med študijem umetnostne zgodovine in književnosti. Odločila sem se za prvo, ljubezen do obojega sem lahko uresničila v svoji zaposlitvi v zgodnjih osemdesetih v Uredništvu za kulturo (v začetku se je imenovalo Uredništvo za kulturo in literaturo) na Programu Ars, ki je predvajal vrsto specializiranih oddaj. Likovno umetnost smo predstavljali v informativnih in mozaičnih oddajah. Vedno je obstajal kakšen predsodek ali vsaj razmislek o tem, kako z govorjeno besedo brez podobe predstaviti likovno umetnost. Prepričana sem bila, da lahko v pogovorih z umetniki, kustosi, kritiki in drugimi poznavalci likovno izražene misli, refleksije in komentarje osmislimo tudi na radiu in prispevamo k sposobnosti doživljanja likovne umetnosti, razumevanju likovnega dela, spoznavanju različnih tehnik in njihovih zakonitosti, znanju o likovni umetnosti od tradicionalnih postopkov likovnega izražanja do sodobnih vizualnih praks. Predlagala sem tedensko 20‒30 minut dolgo oddajo Likovni odmevi, ki je še vedno na sporedu. Skoraj štiri desetletja sem bila njena urednica, zdaj jo ureja Iza Pevec.

V vseh teh letih smo s sodelavci predstavili številne likovne razstave in prireditve doma in v tujini, monografije in publikacije, ki so vrednotile in analizirale likovno umetnost, spoznali razmišljanje številnih umetnikov, ustvarjalcev različnih likovnih zvrsti, poetik in prepričanj, idej in konceptov. V oddaji smo tudi s tematskimi razpravami spremljali številne spremembe na področju likovnega izražanja in predstavljanja. Transformacija družbe se je v zadnjih desetletjih izrazila tudi v umetnosti, ki deluje v spremenjenih razmerah in ob pomoči najrazličnejših sredstev, vsebinske in konceptualne spremembe so povzročile oziroma omogočile tudi nove pristope k sodobni likovni, vizualni umetnosti. V oddaji Likovni odmevi smo se pogovarjali tudi o novi moči produkcije in prezentacije, umetniških pristopih, nastanku in uveljavitvi številnih umetniških praks. In čeprav velja, da je podoba pred besedami, si želim, da bi nekateri pogovori, besede o likovni umetnosti in glasovi že pokojnih umetnikov, shranjeni in dostopni v našem radijskem arhivu, pripomogli k razumevanju sveta, v katerem smo živeli, v najširši obliki.

In zdaj, ko sem upokojenka, vesela, da sem bila vse svoje delovno obdobje del Programa Ars, ki mi je omogočil tudi nepozabne osebne spomine, je Pika Nogavička, leto izida 1958, še vedno moja najljubša knjiga. Skoraj razpadla je bila z menoj pri Marlenki Stupica na pogovoru ob prejemu Prešernove nagrade. Od takrat ima tudi avtorski podpis: Marlenka Stupica, 31. 1. 2013. Moj osebni dragoceni likovni odmev.

^{Zapis je bil prvotno objavljen v zborniku Ars 60. Umetnost poslušanja.}