Ker je ohranjenega kar 85 % njegovega skeleta, je londonski primerek stegozavra najbolj neokrnjena pojava prepoznavne silhuete, kar jih danes poznamo. Znanstveniki sicer seveda ne vedo, ali imajo opravka s samcem ali samico, toda ker gre za sorazmerno majhen primerek - dolg je 5,6 metra in visok 2,9 metra, so pa stegozavri zrasli tudi do devetih metrov dolžine - so žival Britanci neuradno krstili za Sophie.

Sophie in Dippy
Sophie, ki je že nameščena na majhnem okroglem odru takoj za enim izmed vhodov v muzej, se je tako pridružila diplodoku "Dippyju", 26-metrski repliki ogromnega okostja, ki v osrednji dvorani muzeja stoji že od leta 1905.

"Fosili stegozavrov so redki," je ob odprtju novega eksponata povedal Paul Barrett, muzejski strokovnjak za dinozavre. "To, da imamo najcelovitejši primerek tukaj in na razpolago za raziskave, pomeni, da lahko začnemo odkrivati nove skrivnosti te fascinantne vrste."

Lastnika zamenjala za neznano vsoto
Ko je Sophie pred približno 150 milijoni let dohitela smrt, je bila še mlada odrasla žival. Leta 2003 je v Wyomingu nanjo naletel paleontolog Bob Simon. Londonski Natural History Museum se je do nje dokopal po letu pogajanj in kljub močnemu zanimanju številnih institucij. Zasluge za to gredo upravitelju sklada hedge Jeremyju Hermannu, ki je priskrbel večino denarja (končna cena nakupa sicer ostaja skrivnost, je pa pri nakupu sodelovalo še 69 zasebnih donatorjev). Sophie je zato, mimogrede, dobila ime po Hermannovi hčeri.

Z znanstvenega vidika je primerek, ki ga sestavlja 360 posameznih kosti, neprecenljive vrednosti. Večino kosti so že skenirali in vnesli v računalniške programe, kjer bodo nato lahko upravljali virtualne modele dinozavra. Najbolj jih zanimajo morebitne podrobnosti v povezavi s tem, kako se je Sophie prehranjevala in se premikala, pa seveda kak vpogled v to, čemu so služile tiste značilne plošče na njenem hrbtu.

"Čeprav vemo, da so bili stegozavri rastlinojedci, ne vemo natančno, katere rastline so jedli in kako so s svojimi kilavimi zobmi lahko prežvečili dovolj hrane, da so podpirali svojo večtonsko konstitucijo," je za The Guardian povedal Barrett. "Spet drug projekt bo rekonstrukcija zadnjih okončin in kolkov. Mislimo, da se je stegozaver premikal po vseh štirih, in to zelo počasi - bili so precej neatletski dinozavri. Dobra novodobna primerjava bi bil nosorog, čeprav je nosorog sposoben kratkih eksplozij hitrosti."

Čemu je služilo hrbtno okrasje?
O namenu plošč na hrbtu znanstveniki še zdaj niso enotni. "Sprva je veljalo, da je z njimi lahko naredil oklep, ampak večina ljudi tega zdaj ne verjame več, ker so bile plošče precej tanke. Mogoče so služile nekakšni pasivni obrambi, ker je bil dinozaver zaradi njih iz daljave videti večji."

Druga teorija predpostavlja, da so bile plošče nekakšen prenosni "radiator". Imele so razmeroma veliko površino in bile dobro prekrvavljene. Spet tretja možnost je, da so jih uporabljali za šopirjenje, podobno kot denimo pav svoj rep.