Matija Solce je s svojimi lutkami obredel že precej sveta, pred kratkim pa se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil med glavnimi organizatorji Protestivala, na katerem smo lahko videli številne lutke, od belih mask zombijev do politikov in Smrti. V Lutkovnem gledališču Ljubljana si te dni lahko ogledamo njegove predstave Luknja, Močeradek gre čez cesto in Štirje muzikanti. Z njim smo se pogovarjali ob svetovnem dnevu lutk, povprašali pa smo ga tako o stanju lutkarstva pri nas kot o politični angažiranosti lutk(arjev).

Kakšen je odnos prebivalcev Slovenije do lutkarstva, bi držala ocena, da še zmeraj prevladuje mnenje, da gre za predstave, kamor je treba pripeljati otroke?
Gotovo, pa tudi tujci imajo podoben pogled. Mislijo, da gre za vizualno prikazovanje, ki je precej naivno in zato namenjeno otrokom. Sam sprejemam obratno idejo, da gre za multimedialno umetniško zvrst, ki je sposobna veliko večjih perspektiv, pretvarjanja iz objekta v subjekt, iz igralca v vid, glasbo, svetlobo. Menim, da gre za najširšo zvrst umetnosti, ki združuje tudi izrazni ples in slikarstvo, ki lahko deluje na različnih ravneh in na različnih ravneh tudi vpliva na sprejemnika. Predznak otroško gledališče bi morali, glede na to, da se časi spreminjajo, razširiti.
Sam temu niti ne pravim več lutkovno gledališče, ampak uporabljam že izraz gledališče objekta ali tudi gledališče subjekta, ker gre za neko iluzijo, ki je lahko podana na različne načine. Naj gre tu za koncert, baletno predstavo, opero, klasično igro - vsej umetnosti, vsej iluziji sam pravim lutkovno gledališče. Tu sem precej radikalen in seveda nasproten temu, čemur se sicer pravi lutkovno gledališče.

Videli ste precej sveta, kakšne so vaše izkušnje z občinstvom v tujini?
Po svetu je to podobno kot pri nas zapostavljena zvrst, ki se je nekako izolirala, nima več pomena, ki ga je imela pred stoletji, še pred desetletji. Tedaj je nekako izzivala, prikazovala teme, ki se niso dale prikazati drugače, ker bi lahko bile agresivne oziroma bi vzbudile negativna občutja. Vsaj to bi se lahko vrnilo lutkovnemu gledališču - oziroma lutkovno gledališče bi se lahko vrnilo prav temu: ulici, politični angažiranosti. Zelo veliko je pomanjkanje dojemanja tega, kaj vse ponuja lutkovno gledališče kot tako.

Je v Sloveniji mogoče živeti kot lutkar? Bi si želeli več podpore države ali ste mnenja, da bi vas ta, nasprotno, omejevala?
Žal je tako, da če delaš za otroke, enostavneje preživiš, kot če delaš prodorno umetnost za odrasle. Zato se da preživeti kot lutkar - ker deluješ včasih bolj v sistemu izobraževanja kot umetnosti. Nivo se zelo niža, ni visokih meril za lutkarje, lutkar je lahko tako rekoč vsak. Med njimi se pravzaprav ne dela razlik, le peščica ljudi se namreč ukvarja s kritiko lutkarstva, zelo malo se dela na področju širjenja idej, ki bi umetnost potisnile v novo poglavje. To pa je potrebno ne le glede na svetovno situacijo, ampak tudi znotraj majhnih družbenih skupin. Saj se s svojo kulturo niti ne ukvarjamo več, postali smo nekako omejeni.

Bi se odsotnost meril dalo odpraviti s študijem lutkarstva, ki ga pri nas trenutno še ni?
Tudi študij mora biti družbeno angažiran, angažiran v svojem okolju. Študij sam po sebi ne zadostuje, zadostovalo bi, če bi študentje že v času študija lahko začeli delovati. Delovati moramo celostno, v okviru izobrazbe, pa tudi amaterskega lutkovnega gledališče, torej spodbujati že najmlajše. To se dogaja drugod, pri nas je to precej zapostavljeno. Na Češkem, recimo, je zelo močna amaterska in šibka profesionalna scena. Pri nas pa je težko ne poznati vseh lutkarjev, ker je tistih pravih tako malo. Slovenija ima možnost, da se vzpostavi center, ki ne bo le slovenski, ki bi lahko bil usmerjen v vseevropsko lutkarijo, saj tega manjka povsod po Evropi. Tu imamo možnost zapolniti veliko luknjo med klasičnimi, etabliranimi gledališči in alternativo. Številni ljudje tako in tako ne obiskujejo nič od tega. Lutkovno gledališče bi lahko te niti nekako povezalo, naredilo, če malo pretiravam, neki mainstream umetnosti.

Bili ste med glavnimi organizatorji kulturnega Protestivala, na katerem smo videli celo množico lutk, kar je dalo protestom povsem novo dimenzijo. V čem je bila vloga teh lutk, so služile aktivaciji, parodiji, vpeljavi neke vrste novega izraznega načina?
Vse po malem. Seveda je bila to parodija, ironija, simbolno prikazovanje situacije, ki mu težko kdor koli oporeka, saj je kreativno, vizualno. Po drugi strani se je začel ustvarjati krog ljudi, ki ga je to začelo zabavati, začeli so se ukvarjati s tem in spodbudili še druge udeležence protestov, naj se odzivajo kreativno, ne s kockami, ampak s simboli, ki imajo precej močnejši učinek. Elite na kreativnost ljudi ne znajo odgovarjati, tega so se prestrašili. Po tistem so se umaknili, nehali žaliti protestnike. Obenem pa so to dogodki, ki so začeli povezovati ljudi na ulici. Danes je veliko pomanjkanje tega, da bi se ljudje začeli na ulici kritično pogovarjati, razmišljati. To se mi je zdelo osnovno, da se na ulici odvija gibanje, ki je obenem umetniško in socialnodružbeno, pa tudi ritual, osnova kulturnega druženja.

Umetniški angažma torej ne poseže neposredno v politiko, ampak predvsem odpre neki prostor možnega v nasprotju s splošnim prepričanjem, da se tako ali tako nikoli nič ne spremeni (razen na slabše)?
Tako je, ne gre za revolucijo, ampak v bistvu za evolucijo. Sem optimist, zadeve so se lokalno začele premikati. Mislim, da bo kmalu prišel čas, ko se bodo ljudje obrnili proti manipuliranju. Ko ne bodo več lutke, ampak bodo vzeli nitke v svoje roke.