"Iskreno opravičilo je seveda potrebno, ugotovil sem, da se je lažje postreliti in ubiti, zmerjati in pretepati, kot pogledati nekoga v oči in mu reči – se opravičujem," je v oddaji NaGlas! dejal prvi slovenski pisatelj, ki je izbrisanim v celoti posvetil roman z naslovom Izbrisana.
Slovenci čakamo, da bo minilo
Komentiral je tudi predstavo hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, katerega predstave na Hrvaškem so izzvale škandal, na Poljskem bile prepovedane, medtem ko se v Sloveniji ni zgodilo - nič. "Čakamo, da bo kar minilo." "Veliki narodi morajo gledati naprej, mali narodi se morajo naučiti gledat v stran" – so besede, ki jih je pisatelj Mazzini položil v usta enemu od svojih junakov.
Izbris v slovenski kulturi
Pred 23 leti so se zgodili izbrisani. Potrebnih je bilo deset let, da se o njih v javnosti kaj spregovori, še več pa, da svoj odmev dobijo v kulturi. Prve knjige in predstave so bile predvsem dokumentaristične zaradi potrebe, da se širši javnosti pove, kdo so sploh izbrisani in kakšne so njihove zgodbe.
Tri predstave o izbrisanih
Prva gledališka predstava je bila leta 2004 komedija Izbrisani Boom teatra. Tri leta popozneje se je igrala predstava Izbrisani d.o.o. režiserja Francija Slaka v Socialnem centru Rog, avtentičnem kraju, kjer se izbrisani tudi zbirajo. Igrali so jo bolj znani predstavniki izbrisanih. Daleč najodmevnejša pa je predstava hrvaškega režiserja Oliverja Frljiča 25.671 v Prešernovem gledališču Kranj.
Zakaj hrvaški režiser?
V pogovoru z direktorico Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček nas je najbolj zanimalo, zakaj so se odločili prav za hrvaškega režiserja. Ali v tem času v Sloveniji ni bilo domačega režiserja, ki bi se hotel spopasti s to tematiko? Do sodelovanja je prišlo spontano, ampak, če bi prej nekdo prišel s to idejo, kakšen slovenski režiser, bi to seveda sprejeli, je dejala Mirjam Drnovšček. Toda - ni ga bilo.
Tihi bojkot Prešernovega gledališča
Zanimiv je tudi svojevrsten bojkot, ki ga je bilo Prešernovo gledališče deležno, ko so svojo predstavo ponudili drugim gledališčem. "Od začetka ni bilo odziva. V Celju je takrat direktorica povedala, da bi rada predstavo prej videla. Predstavo smo zdaj imeli v Celju. Edini, ki so se oglasili, so bili iz Kulturnega doma Novo mesto, pri drugih je bila tišina. Zdaj, po dveh letih, se nam počasi odpirajo vrata v drugih gledališčih, tako da upam, da bomo prej ali slej obredli vse kraje v Sloveniji. Pri nas je ta tematika še naprej tabu in vsi se je bojimo, medtem ko je predstava požela veliko zanimanja v tujini."
Potrebno je iskreno opravičilo
Mirjam Drnovšček meni, da kot družba za izbrisane nismo naredili dovolj. "Upam, da smo dosegli to, da ljudje danes drugače gledajo na to problematiko, da se zavedajo, da je država takrat naredila napako, da se zavedajo, kakšna krivica se je tem ljudem dogajala 20 let, ko so bili številni povsem brez pravic. Vsi mi, zaposleni v gledališču, smo izjemno ponosni na domovino, ampak tisto, kar je država takrat storila, na to ne moremo biti ponosni. Mislim, da bi morali v imenu države priznati, naredili smo napako, delati napake je čisto človeško, ampak potrebno je to priznati, se opravičiti in popraviti, kar in kolikor se le da. Iskreno opravičilo bi tem ljudem ogromno pomenilo. ˝
Različni odzivi občinstva
Z namenom, da vsakega posameznika sooči z lastno krivdo, predstava zastavlja vprašanja o tem, kje so bili, kaj so počeli, kaj delajo zdaj in kaj še lahko naredijo, da se škoda izbrisanim povrne. Občinstvo se je seveda tankočutno odzvalo na takšne napade. Aljoša Ternovšek, igralec v predstavi, se spominja različnih odzivov občinstva, od kričanja in zapuščanja dvorane, do gospoda, ki je z igralcem hotel fizično obračunati. "Odzivi so bili zelo različni, na splošno tega ni bilo ogromno, bilo je pa. In to kar nekaj: nekateri ljudje so si to upali javno izraziti, nekateri pa si svojega mišljenja niso upali javno izraziti. Tako da to, koliko je teh, ki imajo še danes problem z izbrisanimi, ne bomo nikoli vedeli. ˝
Vlada ni vedela, kam z denarjem za izbrisane
V predstavi se zbirajo prostovoljni prispevki za izbrisane, ki se potem pošljejo na Vlado. V predstavi Ternovšek razlaga denarno pot: "Ko so te ovojnice prihajale na Vlado Republike Slovenije, jih na Vladi niso upali niti odpreti. Poklicali so gledališče, kaj se dogaja, tukaj smo jim razložili, za kaj gre. In potem je Vlada Republike Slovenije ta denar poslala na notranje ministrstvo. Na notranjem ministrstvu niso vedeli, kaj naj počnejo s tem denarjem, in zato so ga poslali na finančno ministrstvo. Na finančnem ministrstvu prav tako niso vedeli, kaj naj s tem denarjem naredijo. Obljubili so, da bodo odprli podračun proračuna.˝
Danes je na računu natančno 5.071 evrov. Kako bo ta denar prišel do izbrisanih, se na ministrstvih še ne ve.
Na vsaki predstavi do 15 prerezanih dokumentov
V zadnjem delu predstave igralci režejo osebne izkaznice gledalcev, če gledalec v to privoli. Po besedah Aljoše Ternovška, jih je v 28 predstavah zrezal od 1 do 15.
Policija prvič sliši za zrezane osebne
Ko je gledalka, sicer predstavnica Srbskega kulturnega centra (SKC) Danilo Kiš dr. Biljana Žikić na policijski postaji prijavila uničeni dokument, jo je uslužbenka zaprepadeno pogledala. Povedala je, da za to prvič sliši. ˝Vprašala sem se, kako je možno, da ona tega ne ve, predstava se igra že več let in na vsaki predstavi več ljudi dovoli, da se njihove osebne izkaznice uničijo. Povedala je, da za to prvič sliši. Vznemirjena je hodila sem ter tja in se glasno spraševala, kako je možno, da do nečesa takega prihaja. Jaz sem ji povedala, da je bila to moja osebna odločitev in da je to najmanj, kar lahko storim za te ljudi," je še dejala Biljana Žikić.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje