Njegova dela krasijo naslovnice najpomembnejših revij in časopisov, od Tima, New York Timesa do Wall Street Journala. Velika večina njegovih plakatov pa je postala del stalnih zbirk muzejev tako v Združenih državah Amerike kot tudi v Evropi. V Ljubljano pa ni prispel zaradi svojega oblikovalskega dela, marveč zaradi predavanja z naslovom Simboli sovraštva.
Multimedijsko predavanje, v okviru katerega je govoril o neofašistični ikonografiji, pojavljajoči se na javnih prostorih na območju držav nekdanje Jugoslavije in širše. Tema predavanja je bila lokalni oziroma regionalni odnos do utiševanja in nemarnosti javnosti pri opažanju in zaznavanju simbolov ter grafičnega sovražnega govora neonacističnih skupin (skinheadov, neonacističnih in ekstremnih navijaških skupin ...).
Vabljeni k branju intervjuja!

Prihajate iz Bijeljine v Bosni in Hercegovini ...
Da, ampak povsem naključno. Moja mama je živela v Mariboru. Ko je zanosila, se je zato, ker tam ni bilo ustreznih pogojev za razvoj dojenčka, odločila, da bo rodila v Bijeljini. Tam je ostala še štiri mesece in se vrnila v Maribor. Sicer pa v Bijeljini nisem bil vse od konca vojne. Tam sem bil samo enkrat, in to en sam dan: na pogrebu svoje mame. Zelo sem vesel, da smo jo pokopali zunaj Bijeljine, v nekem majhnem kraju, kjer je bila rojena, ker take Bijeljine, kot je danes, sploh ne želim več videti - zaradi dveh razlogov. Leta 1992 so me povabili v neko žirijo za plakat za olimpijske igre v Barceloni. Poklicali so me v London, v neki šminkerski hotel, z vsem udobjem in tako dalje, v Bosni pa se je že dogajalo, vse je že vrelo. Prva stvar, ki sem jo naredil, ko sem prišel v hotel, je bila, da sem prižgal CNN. Tam sem dobesedno videl Bijeljino, osnovno šolo, pred katero so ubijali muslimane. Moja mama je takrat že živela v Bijelini, kamor je šla iz Zagreba. Ves dan sem preživel tam, da prikličem svojo mamo. Ampak to niti ni pravi razlog, zaradi katerega me Bijeljina več ne zanima. Pravi razlog je v tem, da obstaja v Bijeljini Trg Draže Mihajlovića. Mene ne zanima obisk mesta, ki se ponaša s trgom, ki so ga poimenovali po vojnem zločincu. Pa sploh ni pomembno, ali gre za Dražo ali Hitlerja ali kogar koli drugega. Mislim, da je to zelo žalostno in bedno. Bosanci imajo dober pregovor: česar se pametni sramujejo, s tistim se bedaki ponašajo.

Ne bom več omenjal Bijeljine. Pa vendar ne morem mimo tega, da je prav blizu Bijeljine sredi najhujše vojne morije delovala tržnica Arizona, kjer so se ne glede na vse strahote in zločine svobodno srečevali tako civilisti kot vojaki vseh vojskujočih se strani in marljivo trgovali. Gospodarstvo torej ne pozna sovraštva?
Ne! Naj ga ne bi! Veste, Bijeljina je imela neke neverjetne stvari pred vojno. Imela je četrt oziroma dolgo ulico, v kateri so živeli vsi Karavlahi (romunski Romi) oziroma tamkajšnji Romi. Bila je res dolga ulica z malimi hiškami. Imenovala se je Ulica Filipa Višnjića. Imela pa je tudi Harryja Jacksona. Veste, kdo je to?

Prvič slišim!
Ufff, to je treba vedeti. Harryja Jacksona bi moral vsak poznati. Harry Jackson je mladi Musliman fotograf, ki se je odločil, da bo snemal, kakor je sam rekel, kavbojske filme. Zato si je spremenil ime. Postal je Harry Jackson, žena je postala Clementine Jackson, vsi so si spremenili ime. Njegov fotografski atelje je bil poln fotografij s porok, vojaških fotografij in tudi fotografij prizorov iz njegovih kavbojskih filmov, ki jih je snemal ob Drini. Vsi Apači v njegovem filmu so bili Romi. Zato, da bi bili čim bolj podobni Indijancem, so si pustili rasti lase ... In ko ste se sprehodili čez trg, ste srečali Rome, ki so se sprehajali po mestu v indijanskih oblekah s plastičnimi vinčesterkami ...

Je še živ? Mislim, Harry Jackson!
Ne vem, kaj je danes z njim. Je preživel vojno ali ni? Ne vem! Spomnim pa se dogodka s festivala humorja v Zagrebu, kamor so povabili tudi Harryja Jacksona. Prišel je, ampak imel je eno željo - da pride v Zagreb v kavbojski opravi in na belem konju. To so mu uredili in Harry je jahal prek Trga republike ob Savski cesti proti študentskemu centru. In nihče ni ugotovil, da je Harry Jackson edini poleg Tita, ki je jahal na belem konju čez Trg republike. Tam sta bila tudi dva pomembna filmska kritika ... In tako so po projekcijah postavili Harryja na oder, kjer se je začela razprava o vesternih, o njegovih filmih. Vsevedna in malce arogantna kritika sta ga posmehljivo zasliševala, Harry pa jima je preprosto odgovarjal in ju ves čas popravljal. Ne, ne, ta scena je bila v tem filmu, to se je zgodilo v tem filmu, to je bil ta in ta režiser ... Izkazalo se je, da Harry pozna vsak vestern na pamet, kajti kritika nista vedela, da sta v Bijeljini obstajali samo dve kinodvorani. In v obeh so v glavnem vrteli samo vesterne. Te je Harry gledal vsak dan - in to večkrat. Vedel je vse. Vsi so se na festivalu humorja začeli smejati tema dvema kritikoma, ne pa Harryju, kar je bil njun namen. On pa je sedel tam povsem mirno v kavbojski opravi s plastičnimi pištolami za pasom.
In kdo je igral kavboje v njegovih filmih?
Lokalna ekipa, seveda. Še ena stvar, ki je zanimiva. Če ste v Bijeljini šli v kino in je bilo prvih pet ali šest vrst praznih, je to nekaj pomenilo. Moram pripomniti, da so bile vstopnice za prve vrste cenejše in da so bile najdražje tiste v zadnji vrsti. In da so bile prve vrste rezervirane v glavnem za Rome. Veste, kaj je to pomenilo?

Da Romi niso imeli denarja za vstopnico ...
To bi bilo normalno. Ampak ne v Bijeljini. Tam je to pomenilo, da glavni junak v filmu umre. Naj bo film še tako dober, vrhunski, fantastičen ... če glavni junak umre, potem si Romi tega filma niso šli ogledat. Vedno so poslali nekoga v izvidnico, ki si je prej ogledal film in o tem poročal. Če je glavni junak v filmu umrl, potem so bili sprednji sedeži prazni. Romi niso kupili vstopnice, da bi gledali mrtvega glavnega junaka. In vse glavne junake so imenovali z istim imenom – mladič. Ko je prišel izvidnik in rekel, da je mladič umrl, si filma ni nihče ogledal.
Ideja dobrega filma je identična ideji dobrega filma v Hollywoodu.
Da, res je. Identična je. In tega mladiča so oni določili sami. Po nekaj minutah gledanja je vedno nekdo vstal in na glas rekel: To je mladič.
Mar ni to, da so bile prve vrste rezervirane za Rome, znak sovraštva?
Ne, to je znak pomanjkanja denarja. Tega pa niso imeli, ker niso imeli službe in dela.
Torej gre za neke vrste diskriminacijo.
To je vsekakor znak, da nekaj ni v redu. V normalnih okoljih bi v prvih vrstah sedeli mulci, ki "špricajo" šolo, ki nimajo denarja za dražje vstopnice.

Simboli sovraštva - tako se imenuje vaše predavanje. Govorite predvsem o neonacističnih simbolih, znakih, prepoznavanju tega, sovraštvu, ki veje s stadionov in dvoran ... Znan je primer lastnika košarkarske ekipe iz NBA Los Angeles Clippers Donalda Sterlinga, ki je navrgel nekaj rasističnih besed o Afroameričanih. V trenutku je bil obsojen z najvišjega vrha in v trenutku se je tudi sam pokesal ter obsodil svoje dejanje. Na drugi strani pa imamo tukaj blizu nas nogometaša, ki jasno in glasno vzklika prepoznavna profašistična gesla, pa se mu ni treba niti opravičiti. Kar je še huje; tega njegovega dejanja ni nihče iz kluba, zveze, države zares obsodil. Nasprotno, celo zagovarjali so ga.
Kar zadeva Los Angeles ... To še ne pomeni, da ta isti človek tega osebno res ne misli. Kaj si vi osebno mislite, je vaša stvar, nimate pa pravice iti na ulico ter začeti pljuvati in fizično ogrožati drugih. Razlika med tukajšnjim in ameriškim nacionalizmom oziroma rasizmom je nekako taka: če sem svetlopolti rasist v Ameriki in prodajam pivo za tri dolarje in ugotovim, da se v črnski četrti lahko proda za pet, grem tja in ga prodajam po pet. In se vsakemu Afroameričanu ponižno zahvalim za denar: thank you very much, sir! Potem pridem domov, seštejem denar in nase poveznem kapuco ku klux klana ter grem zažigat križe. V tej regiji in v teh krajih gre pa to drugače. Tukaj boš prodajal vsem svojim in našim, tistemu, ki ni tvoj, pa niti takrat, ko boš zaradi tega umrl od lakote. Rajši to kot pa prodati nekomu, ki ga ne maraš. Samo zato, da ga zaje***! Tu ni logike.

To se imenuje inat.
Gre za nekaj med strastjo in neumnostjo. To je tako, kot da bi sebe ustrelil v nogo. Rasizem v Ameriki je bad biznis, pri nas pa ... Da, tisti kreten je izjavil nekaj proti temnopoltim. Osemdeset odstotkov igralcev pa je temnopoltih in na njegovi plačilni listi. Zaradi tega se potem dogaja, da pivo ne stane več tri, ampak pet dolarjev. Uprava in ves pogon torej staneta dva dolarja več. Gre za logiko, po kateri je jasno, da se nikomur več ne splača. Vi imate ministrstvo za šport združeno s kulturnim, če se ne motim?
Ne več. V nekem obdobju pa je bilo res tako.
Kakor koli, vi ste tukaj odvisni od sistema, sistem vas plačuje in zaradi tega je nepomembno, ali bodo ljudje prišli na tekmo ali ne, ali bodo kupili vstopnico ali ne, kar spet pomeni, da ni zdrave ekonomije. In v takem sistemu se lahko dogajajo grde stvari, lahko mahaš z neprimernimi zastavami, kričiš neprimerne vsebine, pišeš grde stvari o drugih ... Vsi stadioni tukaj so v lasti države ali mesta, klubi jih dobijo v upravljanje in lahko počnejo, kar hočejo. Če bi sam bil kakšno veliko in znano podjetje in bi se moj oglas bleščal na stadionu, na katerem visijo transparenti z neprimerno in nacionalistično vsebino, kjer bi nekdo sredi stadiona pozival k linču in tako dalje, bi oglas takoj umaknil. In s tem tudi svoj denar. S svojim oglasom se ne bi prikazal na tem stadionu in posledično v tem klubu vse dotlej, dokler ne razčistijo stvari znotraj samih sebe. Vse to je mogoče rešiti. Preprosto in nežno.
Torej država posredno podpira vse te izgrede, izpade ...?
Verjetno. Podpira že s tem, ko tišči glavo v pesek.

Pa igralci? Se te težave zavedajo?
Seveda se! Bil sem zelo in pozitivno presenečen, ko me je lani, ko sem imel predavanje o strpnosti v Zagrebu, poklical tisti možakar iz Dinama, kako se že piše ...
Mamič.
Mamič, da. In me je prosil, ali lahko pridejo na predavanje mladi igralci Dinama. Hotel je, da igralci slišijo predavanje, da spoznajo še drugo plat medalje. Igralci namreč potujejo skupaj z navijači, ti imajo v klubih svoje predstavnike in tako dalje. Oni se poznajo. Če torej neki kreten pozdravlja sredi stadiona z dvignjeno roko, potem samo zadovoljuje potrebe kluba. Klub je torej samo neke vrste podpora. Gre za preprosto logiko, ki je vseprisotna. Državo je preprosto treba izključiti iz sofinanciranja umetnosti, športa ...
Ste razmišljali, da bi predavali tukajšnjim športnim zvezam?
Nisem. Pa saj se nikomur ne ponujam. Oni se morajo sami odločiti, kaj bodo storili. To v Zagrebu se je zgodilo naključno. V Beogradu in Tuzli sta bila na predavanju tudi oba načelnika tamkajšnje policije. Tuzelski vodja policije me je prosil, ali bi pripravil predavanje za njihove policiste. Povedal mi je, da pozna te znake, ne razume pa njihovega pomena, da jih je že videl, sanja se mu pa ne, kaj pomenijo. Povedal mi je, da so oni prvi, ki jih pretepejo. Ko pretepajo nas, gredo še na druge, mi je dejal. Njegovi fantje stojijo med dvema navijaškima stranema in jasno je, da prvi skupijo.

Zakaj teh znakov, ki se pojavljajo na zunanjih zidovih stadionov, na transparentih in celo klubskih spletnih straneh, nočemo prepoznati? Če pa že jih, zakaj molčimo?
Mislim, da smo bili tukaj konstantno v zamudi. Obstaja izraz, ki je meni ljub in hkrati smešen in pove veliko o ljudeh na teh prostih ter se je uporabljal po drugi svetovni vojni: pred vojno nismo imeli ničesar, ko pa so prišli Nemci, so požgali vse, kar smo imeli. To je bila govorica povojnih ekonomistov. Šele ko smo mi prišli, je šlo naprej. Pred nami ni bilo nič. Oni pred nami niso nič naredili. Šele mi smo tisti, ki nekaj delamo. Šele ko smo mi zmagali ... Vse se pozablja: tako napake kot uspehi. Nihče ne prevzame odgovornosti. Zato se tudi neonacistični znaki ne prepoznajo, zato ima Vzhodna Evropa več skinheadov kot Anglija ali druge zahodnoevropske države. Največ jih je ta trenutek v Rusiji in Grčiji. To je prav neverjetno. Na popisu nemških nacionalsocialistov so bili Judje, Romi in Slovani. Danes pa slovanski svet prepoznava neonacizem kot nekaj svojega. Vse to se odraža v dejanju, ki so si ga privoščili Poljaki, ko na 50. obletnico osvoboditve Auschwitza niso povabili ruskega predsednika Putina. Ne vem, nisem politik, ampak take male politične igrice, ki so stvar predvsem dnevne politike, se prepoznavajo šele po desetih letih in več.
Da se na tem prostoru rado pozablja in zgodovino vedno znova na novo piše, se lahko prepričamo skorajda na vsakem koraku. Zadnjič sem brskal po televizijskih kanalih in naletel na velik koncert, ki sta ga skupaj imela srbska diva, sicer vdova vojnega zločinca, in sarajevski pevec, ki je na začetku devetdesetih let zaradi strahu pred nekdanjim možem te iste dive pobegnil iz Sarajeva. Kaj nam to pove?
Kdo s kom poje, je njegova stvar, čeprav imam lahko o tem svoje mnenje. In v tej regiji se še vedno spominjajo, kdo je komu pred 700 leti ukradel kozo. Ta prostor je majhen in omejen - kot je omejen prostor recimo v Izraelu. Prepričan sem, da so prvi in logični partner Izraela Palestinci. Ker imajo toliko skupnega in se zato ne marajo. Vsekakor je prvi zaveznik sosed. Jaz sem se rodil v Bijeljini, živel v Mariboru, kjer sem končal dva razreda na Osnovni šoli dr. Franceta Prešerna, nato smo se preselili v Zagreb. Veste, kako so me klicali v Mariboru? Pa ne samo mene, vso mojo družino? Tat hrvaški! To je bil psevdonim za vse, ki niso bili Slovenci. Prvi sosedje so bili najbolj pripravni za zmerjanje in žaljenje. Pa sploh ni pomembno, ali sem Bosanec, Srb, Makedonec ... Žaljivke so se nanašale na soseda, na tiste, ki so takoj zraven. Tukaj so in pri roki.
Pa saj to obstaja tudi v Ameriki. Jug še vedno ne mara severa. Toda to še ne pomeni, da bodo južnjaki, ko gradijo recimo avtocesto, na meji s severom ustavili svoja dela. Zaslužek je prevelik, da bi si to privoščili. Ko sem pred petnajstimi leti po dolgem času prišel v Slovenijo, majhno in ponosno, osamosvojeno, sem bil presenečen, ker nisem mogel naročiti cockte. Dobil pa sem kokakolo. Bil sem malodane šokiran. Pa vi imate svojo pijačo, ki je boljša od kokakole, ki je vaša in lahko bi zaslužili. Toda ne, kokakola se bolje sliši in očitno tudi boljše prodaja. Žalostno.
Konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja ste bili precej dejavni na pankovskem in novovalovskem prizorišču. No, bolj novovalovskem. Naredili ste ogromno naslovnic za plošče recimo Prljavega kazališta, Azre, Filma, skupine U škripcu, Bijelo Dugme, Parni valjak ...
Ogromno in marsikaj sem delal, tudi za Miša Kovača, recimo. Ampak ne veste pa tega, da sem napisal tudi eno pesem za Prljavo kazalište! Da, gre za Pesem Čovjek za sutra (Človek za jutri), ki jo je pel Jasenko Houra ... Ne, ne, ni je pel Houra, ampak njihov prvi pevec. Kako se že piše?

Bogovič. Davorin Bogovič.
Tako je. Za Azro sem delal prvi singel. Azra je imela svoj prvi nastop na odprtju moje razstave v Zagrebu. Takrat so se imenovali Azra Rock and Roll iz šume Striborove. Po tem koncertu so razpadli. Johnny Štulić je potem sestavljal svoj novi bend, vendar ni imel nikogar in so mu na koncertu, ki ga je imel dobesedno naslednji dan skupaj s Pankrti, ki so takrat prvič igrali zunaj Slovenije, igrali fantje iz skupine Parni valjak. Johnny pa je takrat napisal in predstavil tudi svojo prvo pesem: brijem brado brkove, da ličim na Pankrte!
To bi lahko razumel kdo tudi kot žalitev. Ampak zanima me nekaj drugega; kje se konča provokacija in začne sovraštvo, žalitev?
Takole bom odgovoril. Ali veste, kako se je imenoval moj takratni studio?

SLS!
Tako je, pa veste, kaj te kratice pomenijo?

Me asociira na nekaj iz domačijskih logov ... Ne vem.
Sporo loše skupo (Počasi slabi drago). In so se skupine nekaj pritoževale glede, rokov, cene storitev in tako dalje. Hej, pa saj vse piše! Saj ste vedeli, s kom delate. Provokacija se je začela že na ovitku plošče, kjer je bil podpis studia. To je provokacija. Kaj pa ni provokacija in je že žaljenje, sovraštvo? To pa je Charlie Hebdo! Nisem veren, sem ateist in mi na kraj pameti ne pade, da bi koga žalil na podlagi verskih čustev. Kadar koli nekoga žalite, tvegate, da bo vas bo ta sovražil. To žaljenje nima nikakršnega smisla. Vsak odgovarja za svoja dejanja. Sam rad provociram, toda na način, da tistega, kogar provociram, silim k razmišljanju. Ne bom provociral na način, zaradi katerega jih bom "dobil na gobec". To ni več provokacija, ampak žalitev. Samo za ilustracijo; delal sem tri leta in pol naslovnice za nekdanji politični tednik Danas. Nihče ni videl naslovnice, dokler je nisem sam prinesel na uredništvo. Imel sem skratka proste roke, pa je šlo še za trde komunistične čase. Niti enkrat tednika niso umaknili iz prodaje. Kajti zelo preprosto je narediti naslovnico, zaradi katere boš končal v zaporu, zaradi katere bodo časopis umaknili iz prodaje, težko pa je narediti naslovnico, ki se sprehaja nekje po robu med sprejemljivim in nesprejemljivim. Meje se ne rušijo čez noč. Ampak korak za korakom. Počasi!

Tadej Čater