Nagrado živa, ki so jo poimenovali po slovanski boginji, so letos podelili v Vili Bled. Poleg glavne nagrade za najboljši slovanski muzej leta so podelili tudi nagrade v posameznih kategorijah. Živo za vodenje je prejel Državni literarni muzej Yanka Kupala iz Minska, Muzej Šlezije iz Katovic je prejel nagrado za odprtost in privlačnost za obiskovalce in Muzej Macura iz Novih Banovcev nagrado za kreativnost. Vlaški muzej na prostem v češkem mestu Rožnov pod Radhoštem je bil nagrajen za pripovednost, Narodni muzej Glinka iz Moskve pa za učinkovito rabo virov. Posebno omembo so namenili Državnemu spominskemu zgodovinsko-literarnemu muzeju in krajinskemu muzejskemu rezervatu A. S. Puškina v Mihajlovskem.

Letos je bilo nominiranih 23 muzejev iz enajstih slovanskih držav, vsi pa so se predstavili v sklopu programa četrtkove podelitve. Med nominiranci so bili trije slovenski muzeji, poleg zmagovalnega še Muzej pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu ter Park vojaške zgodovine Pivka. Enotno oceno žirije, kaj jih je v Mojstrani tako navdušilo, je za Televizijo Slovenija strnila Neda Knežević, direktorica Muzeja Jugoslavija, Srbija. "Domače vzdržuje, ko je v muzeju videti, da je nastalo s skupnim delom, da imajo vsi v muzeju isto poslanstvo in vizijo, kar je zelo pomembno, in to, da je muzej edinstven."

Direktor zgodovinskega muzeja Ruse Nikolaj Nenov je prepričan, da je za dober muzej pomembna dobra ekipa, ki je prepričana o tem, da je najboljša, in čim širše sodelovanje.

Za sodelovanje in vključevanje
Po besedah direktorice Foruma slovanskih kultur Andreje Rihter so letošnji prijavitelji izjemno kakovostni, zato se je večina tudi uvrstila med nominirance za nagrado živa. Za nagrado sicer lahko kandidirajo najrazličnejši muzeji. Na podelitvi je med drugim dejala: "Naša Živa bo ostala živa, saj gre naša bodočnost v smeri integracije. Muzeji so kot ustanove postali bolj sodelujoči in vključujoči."

Da bi se bolje spoznali
Forum slovanskih kultur je nastal zato, ker se 13 slovanskih držav preslabo pozna med seboj. "Ugotovili smo, da se ne poznamo dobro. Ne poznamo drug drugega, mislimo, da se razumemo, nekoliko se, ampak še vedno potem uporabimo angleški jezik," je Andreja Rihter dejala za Televizijo Slovenija. Zato je eden izmed projektov sto slovanskih romanov in navsezadnje tudi pravkar podeljena nagrada najboljšemu slovanskemu muzeju.