Documenta kot svetovno najpomembnejša množična razstava sodobne umetnosti letos poteka v dveh mestih - poleg siceršnjega Kassla tokrat tudi v Atenah. Dogajanje se je na grških tleh začelo že konec aprila, na nemških pa se začne 10. junija. Na isti dan pade tudi odprtje kiparskih projektov v Münstru, ki jih organizirajo vse od leta 1977, vendar zgolj na vsakih deset let.

Množična romanja na množične dogodke
Množice umetnostnih zanesenjakov se bodo pet dni kasneje že zgrinjale v Švico na vsakoletni svetovni sejem umetnosti Art Basel, pred tem pa se 13. maja začne Beneški bienale. V Benetkah pričakujejo, da si bo stvaritve okoli 120 umetnikov do konca novembra ogledalo okoli pol milijona obiskovalcev. Tudi v Münstru si obetajo, da bo prav toliko ljubiteljev kiparstva zaokrožilo po 35 razstaviščih, ki so razpršena po širšem mestnem območju. Na letošnji, dvomestni Documenti pričakujejo celo še enkrat toliko obiskovalcev.

Velike razstave tudi velika gospodarska podjetja
"Za Američane je zagotovo sijajno, da priletijo v Evropo in lahko potujejo od ene velike razstave do druge," pravi Gerhard Finckh, direktor muzeja Heydt v Wuppertalu. Kar dela te velike razstave zanimive, je dejstvo, da jih pripravljajo različni kustosi, ki imajo različen pogled na svet, meni Finckh. Vendar obstaja tudi druga plat. "Ne smemo pa biti naivni, tukaj gre tudi za komercialno dejavnost." Velike razstave so tudi "velika gospodarska podjetja", ki so usmerjena v privabljanje množičnega občinstva in izvabljanje njegovega denarja. Mnogi umetniki naj bi se tudi že pri svojem ustvarjanju ozirali k pogojem velikih dogodkov - velike galerije, ki obvladujejo trg, pa bi naj vlekle niti še posebej pri Beneškem bienalu.

Vendar ne gre zgolj za trženje …
"Zagotovo je določen delež razstavljenih stvaritev zasnovan posebej za te razstave, vendar pa ni vsako prikazano delo ustvarjeno posebej za velike razstave," pove düsseldorfski galerist Rupert Pfab, ki ni mnenja, da gre pri ogromnih dogodkih zgolj za trženje. Razstave "razpolagajo z razkošnimi proračuni" in tako lahko umetnikom, ki se ne pojavljajo na trgu, dajo možnost, da se predstavijo tudi širši javnosti, kritikom in predstavnikom različnih kulturnih institucij.

Umetnine kratkotrajnega diha kot okoljska težava?
Umetnostni zgodovinar in profesor Wolfgang Ullrich pa izpostavlja: "Veliko tega, kar je prikazano na bienalih ali na Documenti se izrecno ne proizvaja za trg." Ulrich pravzaprav trdi prav nasprotno – ravno umetniki, ki imajo določeno distanco do trga, so zastopani tam. "Za to vrsto umetnosti ni značilno, da bi se neposredno po dogodku drago prodala ali šla na dražbo, temveč v večini pristane v smeteh in predstavlja prejkone okoljsko težavo."

Na mestu je tako vprašanje kakovosti tako rekoč začasne množične umetnosti, ki se jo predstavlja od Kassla do Benetk. "Pogosto lahko zaznamo, da te umetnine ne bi zdržale malo dlje časa - niti materialno niti intelektualno," še pravi Ullrich in dodaja, da oddaljenost od trga "še ne pomeni nujno umetniške kakovosti."

"Smo proti vsemu, kar je preveliko."
Odpor do ogromnih likovnih razstav preveva tudi del umetniške srenje. V nedavno objavljenem pamfletu je več kot 70 umetnikov pojasnilo, zakaj niso želeli sodelovati na Documenti. "Očitno imamo nekaj proti dinozavrom! In Documenta je dinozaver," zatrjuje eden od sogovornikov v intervjuju na spletni strani umetnikov, ki bojkotirajo Documento.

"Smo proti vsemu, kar je preveliko." In nadalje še "[...] obzorje je tako polno teh beštij, povsod ti bienali, trienali, kvadriali, festivali, kulturni dogodki, konkurenčne razstave, umetniška društva, zasebni muzeji itd. - sonce komaj še posije skozi," zaključijo umetniki svoj slikoviti opis sodobne scene množične umetnosti, še poroča nemška tiskovna agencija DPA.