Delo, ki je bilo nekoč last kanclerja Nemškega cesarstva Bernharda Heinricha von Bülowa, je nastalo okrog leta 1511. Leto pred tem je umrl Giorgione, čigar vloga v Tizianovih formativnih letih sicer ni povsem pojasnjena, a njegov vpliv na mlajšega mojstra je nespregledljiv. Tizian, ki je bil v svojih dvajsetih letih, je tako po Giorgionejevi smrti v Benetkah ostal brez pravega tekmeca.

Dramatična svetloba podpornica dogodka
Po Rosenauerjevih besedah je Tizian omenjeno delo verjetno naslikal po naročilu kakšne izmed bratovščin Svetega zakramenta, šlo pa bi lahko za podobo procesije. Slikar je - zvesto tradicionalni ikonografiji - naslikal na plošči sarkofaga stoječega Kristusa, obdanega z belim prtom, z desnico, dvignjeno v blagoslov, in zastavo vstajenja v levici. A tisto, kar umetnostnega zgodovinarja pri tej umetnini najbolj vznemirja, je drama, ki se odvija na nebu v ozadju. "V tem izjemnem detajlu je umetnik medij slikarstva pripeljal do enega izmed vrhuncev. Videti je, kot da svetloba uteleša nadnaravno energijo, ki vzvalovi Kristusovo srajco in zaprhuta z zastavo," delo opisuje Rosenauer, ki o odkritju piše v članku oktobrske izdaje revije Burlington Magazine.

Delo je bilo v 19. stoletju v lasti družine Bülow, Bernhard Heinrich von Bülow pa jo je imel pri sebi vse do svoje smrti leta 1929. Naslednji lastniki so se pred začetkom druge svetovne vojne izselili v Južno Ameriko, na staro celino pa se je v zasebno zbirko slika vrnila iz Urugvaja.
Mojster beneške barve
Tizian (okoli 1488/1490–1576) spada med vodilna imena beneškega slikarstva 16. stoletja. Če je umetnost osrednje Italije temeljila na risbi, so beneški slikarji stavili na barvo, in Tizian je bil v tem mojster. Barva in svetloba sta pri njem postali nosilki sublimnega poudarka čustvenega naboja umetnin. Kolorit je v poznih letih zreduciral na tri barve in ga potemnil, s svojim opusom pa je vplival na številne vodilne figure zahodnega slikarstva poznejših stoletij, od Velazqueza, Rembrandta do Rubensa.