Meje bienala, že sicer obsežne manifestacije najbolj relevantnega sodobnega ustvarjanja, se širijo, paviljonov je vsako leto več - letos jih je 88 (napovedanih jih je bilo 90, a sta se umaknili Kenija in Kostarika) -, tudi osrednja razstava v Arsenalu se praktično širi znotraj sebe. Prezentirane produkcije je vsako leto več, in kdor jo želi celovito doživeti, naj na enodnevni obisk Benetk pozabi. Tudi v 30-minutno oddajo je nemogoče vključiti čisto vse zgodbe, zato pa Platforma - ujamete jo lahko nocoj ob 23.05 na 1. programu Televizije Slovenija - popelje po tistih paviljonih in poudarkih, ki so naredili največji vtis in k premisleku spodbudili avtorico oddaje in urednico Uredništva oddaj o kulturi Sašo Šavel Burkart.
Kot posebej zanimivo izpostavlja novo postavitev. "Gre za odstopanje od dozdajšnjih postavitev, kar je selektor Okwui Enwezor že predhodno napovedoval in mislim, da jima je z arhitektom Davidom Adjayem uspelo." Okwui Enwezor, 51-letni Nigerijec, sicer direktor münchenske Hiše umetnosti, leta 2002 je kuriral Documento v Kasslu, je gromozanski prostor Arsenala pregradil s stenami, s tem skril arhitekturni skelet in prostor sicer zmanjšal, zato pa povečal razstavno površino. "Ko smo v prejšnjih letih vstopili v Arsenale, se je pred nami odprl dolg, ogromen prostor, občutek, ki ga zdaj z ukinjeno globino ni več," svoje vtise razlaga Saša Šavel Burkart. Prostor je razčlenjen na manjše sobe, nekakšne razstavne otočke, znotraj katerih se obiskovalec znajde v novem prostoru. Gre za nekakšen prostor v prostoru, ki gledalcu omogoči, da se osredotoči na v njem prezentirano delo.
Tako v nacionalnih paviljonih kot na razstavi v Arsenalu, kjer je Enwezor odmeril prostor skoraj 90 umetnikom, ki se na bienalu še nikoli niso predstavljali, ob tem pa tudi zvenečim imenom, kakršni sta denimo Georg Baselitz in Chris Ofili, je začutiti močan politični, družbenokritični in socialni kontekst, vendar veliko je tudi osebnih poetik, ukvarjanja z lastno zgodovino in mitologijo. Kubanski umetnik Ricarda Breyja, denimo, v vitrini v Arsenalu predstavlja predmete, ki jih je zbiral 30 let. V črnih škatlah je zbral vse - od maminih uhanov, do verižic, iz katerih je ustvaril skulpturo, celota pa deluje izjemno mistično, razlaga avtorica oddaje.
Paviljoni, ki jih ne gre spregledati
Med paviljoni po njenem mnenju kot eden izmed vrhuncev bienala izstopa grški projekt Marie Papadimitriou, profesorice na fakulteti za arhitekturo, ki se je v sklopu svojega dela v Volosu navezala na majhno prodajalno stare volne in krznarstva. Na bienale je zato prenesla celotno prodajalno z vsemi detajli v njej in predmete razporedila natanko tako, kot so postavljeni v Volosu. Postavitev spremlja pogovor z lastnikom prodajalne, ki se spominja zlatih časov malega obrtništva, ko je posel še cvetel. "Z zgodbo majhne prodajalne, ki je le ena v vrsti številnih propadajočih drobnih obrti, umetnica opozori na posledice, ki jih to povzroča; torej ne zgolj urbane gentrifikacje, ampak tudi kulturno, kar je v bistvu najhujše, s čimer se človeštvo sooča," delo opiše Saša Šavel Burkart.
Tudi nizozemskega paviljona ne gre spregledati. 83-letni umetnik herman de vries je znova pokazal neverjetno občutljivost do narave. Gre za izjemen presežek, ne zgolj v vizualnem, ampak – kljub izredno minimalističnemu pristopu - tudi čutnem smislu.
Med paviljoni izpostavlja tudi belgijskega, v katerem skupina desetih umetnikov na sodoben visokotehnološki način problematizira brutalni kolonializem države v času Leopolda II., ko so Kongo spremenili v delovno taborišče. Tudi avstralska umetnica Fiona Hall, ki je sodelovala s svetovno znano skupino aboriginskih umetnic The Desert Weawers, je zanimiva, Pamela Rosenkranz, ki je za švicarski paviljon ustvarila jezero iz viagre, prav tako. Perujski paviljon bi bil skoraj ustreznejši za arhitekturni bienale, a to je le še eden od znakov, kako se meje med posameznimi disciplinami brišejo.
Oddaja ne bo spregledala afriškega ustvarjanja, ki je letos v fokusu. Nagrado za življenjsko delo je prejel El Anatsui, ki je v Arsenalu postavil monumentalno delo in dolg hodnik oblekel v vreče, v katerih prevažajo kakav, s čimer problematizira izkoriščanje naravnih bogastev v Afriki.
Prazne meje kot znak svobode
Saša Šavel Burkart se je pogovarjala tudi z afriško umetniško skupino Invisible borders, ki se je začela formirati v Nigeriji, med potovanjem po afriških državah, pa so se ji priključevali še drugi umetniki. Njihov projekt raziskuje meje Afrike in umetno konstrukcijo meja kot vir vsega zla. "Iz Afrike so odšli v Evropo, da bi poiskali vzporednice. Podobno konstrukcijo identitete in načina življenja z vso neformalno ekonomijo so prepoznali denimo v Bosni in Hercegovini. Ko so prišli do slovenskih meja z Avstrijo, pa so prvič začutili, kaj pomeni biti svoboden. Naleteli so na prazne meje, to je tisto, kar so iskali. To je bil cilj njihovega potovanja - začutiti svobodo. In v Sloveniji so jo začutili," nam pogovor z afriškimi ustvarjalci povzame avtorica oddaje.
Za Slovenijo je letošnji likovni bienale prelomen, prvič se predstavljamo v Arzenalu, kjer Jaša s sodelavci predstavlja svoj projekt Zaklop/Nasilna nuja za utelešeno prisotnost. Ekipa Platforme se je z ustvarjalci pogovarjala še pred odprtjem, ko je bilo delo še v nastajanju.

Oddaja pa se ne bo ognila niti svojevrstnemu paradoksu (letošnjega) bienala, na katerem umetniki na eni strani uprizarjajo Marxov oratorij in berejo Kapital, obenem pa isti ustvarjalci svoje delo predstavljajo v projektu, ki ga velikodušno sponzorira Rolls-Royce (govorimo seveda o britanskem zvezdniškem umetniku Isaacu Julienu). Več o tem, zakaj Okwui Enwezor v tem ne vidi enega največjih cinizmov, ampak nasprotno v branju Marxa prepoznava subverzivno držo bienala, in kako umetniški sistem kot del neoliberalnega kapitalizma razumejo najbolj družbenokritični umetniki, pa v nocojšnji oddaji Platfroma.