Na Velikem odru ljubljanske Drame je stala miza. Na belem prtu so bili vrči vode in rdečega vina in velik hlebec kruha. 15 stolov je zasedlo prav toliko prijateljev Poldeta Bibiča, čeprav je bilo vseh prijateljev mnogo več ...
Irharce
“Bili so časi, ko sva bila velikokrat izredno dobro razpoložena ... Takrat sva se pogovarjala o vsem; od otroštva do zrelih let. Dotaknila sva se tudi 'irharc', hlač, ki so velikega igralca Poldeta Bibiča 'zazmanovale' za vse življenje,” je začel pripovedovati Ivo Ban. V nadaljevanju je povedal, da sta se z igralcem pogovarjala tudi o gledališču in o vlogah, ki sta jih oziroma jih nista igrala, ali o tistih, ki bi si jih želela igrati, predvsem pa sta podoživljala srečne in lepe trenutke iz predstave Moj ata socialistični kulak, v kateri sta igrala oba. Ban se ga spominja kot izredno lucidnega in duhovitega, čeprav tak ni bil več, ko ga je videl zadnjič ...
Dobrča
“S Poldom sem prijateljeval skoraj 60 let,” je nadaljeval hvalnico drugi prijatelj Danilo Benedičič, ki se je osredotočil na dogodek iz študentskih let, ko sta z Bibičem veliko planinarila po gorenjskih hribih in gorah. Leta 1955, ko sta bila v 3. letniku akademije, ga je povabil v svoj rojstni kraj Tržič. Šla sta na Dobrčo, ki je Bibiča za vedno zaznamovala. Po nevihti, ki ju je ujela na poti, so se začeli oblaki razpirati, v daljavi se je pokazal Storžič, osvetljen z večernim soncem. Polde je rekel: “Poglej to nebesno čudo! Tak je kot kraljevska krogla!” Od takrat dalje sta večkrat zahajala v te planine. Ker je Bibič Dobrčo nosil v srcu, so njegov pepel raztrosili tam ...
Morje
Jurij Souček je govoril o morju. O otoku Iloviku. Spominjal se je, kako je Bibič vsako jutro sedel na privezu za ladje in čakal pred pekarno na svež, topel kruh. Nadaljeval je takole - po smrti velikega igralca Staneta Severja je bil Polde Bibič tisti, ki ga je nasledil. Bil je zadnji, o katerem lahko govorimo tako, kot smo lahko govorili o Severju. Igralca je Bibič nasledil v vsem, predvsem pa v tem, da je postal ljudski igralec.

Ruška ulica
“Polde je bil moj najboljši prijatelj,” in bilo bi mi žal, če bi me imeli za neprištevnega, je nadaljeval Tone Partljič. Polde je imel nekaj v sebi, zaradi česar vsi čutimo, da je bil naš prijatelj, četudi ga nismo osebno poznali. Bibič je bil doma iz Limbuša, nabrežja ob reki Dravi. Partljič ga je na letošnji kulturni praznik povabil domov, da bi recitiral Zdravljico. Igralec, ki je bil že zelo bolan, je na literarnem večeru “oživel”. V tistem trenutku je Partljič doumel, da igralci umrejo šele, ko odidejo z odra. Sever, Molier in drugi so umrli za odrom. Ob recitiranju Zdravljice in pripovedovanju anekdot je bil Polde spet duhovit in vitalen, kot da se ga čas ne bi “dotaknil”. V dvorani se je razlegel nepozaben igralčev glas, ki je vedro recitiral Zdravljico. “Žive naj vsi narodi ...”
Prešeren in širok nasmeh
“Dragi Polde, kako lepo te je bilo gledati danes.” Štefka Drolc je imela občutek, da je za nekaj trenutkov med nas spet stopil živ. Tako bo stopal vsakič, ko se bodo srečali. Zahvalila se mu je za vse, kar je storil velikega in nepozabnega, za prešeren in širok smeh, ki smo ga v teh časih vsi še kako potrebni ...
“Ničesar se ne boj, smej se!”
Hrvaški prijatelj Georgij Paro se ga spominja kot velikega in mogočnega, takega, kot je Triglav. Imel je neizmeren odrski šarm, s katerim se je dotikal duš in prodiral tudi v najbolj hladna in zaprta srca. Ko sta se na jutro, ko so razglasili samostojnost in enotnost odpeljala na kavo v Avstrijo, jima je pot prekrižal tank. Polde je rekel: “Ničesar se ne boj, smej se!” in se nasmejal s svojim značilnim in neponovljivim smehom. Tanek, ki je bil oddaljen od njiju samo še 20 metrov, se je ustavil, iz njega je pogledal mlad vojak, ki se je začel, tako kot Polde, smejati. Pomahal jima je v pozdrav in ju spustil naprej. Smeh je imel takšno moč, da je razorožil vse, kar je bilo negativnega.
Miličnika
Dare Valič je povedal zgodbo. Povedal jo je tako, kot mu je zgodbo povedal Polde. Gre takole - po eni izmed predstav je Bibič padel v slabo družbo. Pozno zvečer oziroma zgodaj zjutraj je odhajal domov. Imel je fička, s katerim je bilo nekaj narobe. Zanašalo ga je. Ustavili so ga miličniki, ki so ga prepoznali. V zadnjem hipu je Poldetu uspelo reči: “Fanta, če se imata rada, se umaknita, ker bom bruhal.” No, vsak od miličnikov je dobil svojo “porcijo” ... Ker pa je bil Polde velik človekoljub, ju je povabil k sebi domov, da se očedita. Vmes so nekaj malega spili. Čez nekaj minut je prišla nova pošiljka miličnikov. Odpeljali so dva razgrajajoča, opita gospoda ... Polde se je ulegel, zaspal in zvečer z vsem žarom odigral naslednjo predstavo.
Ketejev Pijanec
Spomini igralca Iva Leskovca segajo v študentska leta, 60. let nazaj, ki ju je usoda združila v iskreno bratovščino. Spominja se najsrečnejšega dneva, ko sta bila s Poldetom sprejeta na akademijo. Ko je oder postal njun novi dom. In ur umetniške besede, ko so se učili Ketejevega Pijanca ... Ko so šli domov čez stari razsvetljeni most, opiti od navdušenja, navdiha in zanosa ter ponavljali pesem, ki se je razlegala nad Dravo v tihotno noč. “Pridi, greva s to pesmijo, dragi Leo, še zadnjič na pot spominov naše mladosti, ko je bil naš ves svet.”, je zaključil svoj govor Ivo Leskovec.
Sonce se ne ugasne
Marka Okorna je na igralca spomnil Jesihov sonet. Eden izmed stihov je: “Sonce se ne ugasne ”. Tudi Polde Bibič ne.

Mož in žena
“Dragi moj Mare, Tomaž, Janez ... Dragi Polde! Mož in žena, mož in žena, mož in žena ... v življenju,” so se glasile besede igralke Milene Zupančič.

Najboljši med najboljšimi
“Največja zvezda slovenskega filma vseh časov, nepozaben glas, človek z veliko začetnico. Najboljši med najboljšimi. Velikan.”, je z besedami označil Poldeta Bibiča Igor Likar.
Zvezdni prah
Hvalnico Poldetu Bibiču je sklenil Igor Samobor. Spominjal se je, da je nekoč prebral Poldetovo besedilo Mamljiva skrivnost življenja in smrti, v katerem se igralec sprašuje, kaj je to življenje in kaj smrt. Sta en sam neponovljiv pojav. Dve obliki nečesa, česar ne moremo zaznati z očmi, zato se nam zdi življenje kot čudež in smrt kot njegova usoda. Vse živo je kamija; sovraštvo, ljubezen, resnica in žalost, veselje in otožnost, sreča in obup. Tudi človek (jaz) je kemični proces. Življenje je, če smo imeli srečo, lepo in vredno življenja. Če je vse skupaj kemija, se sprašuje Samobor, potem je tudi spomin kemija. Zvezdni prah, ki je (bil) v Poldetu Bibiču, je še vedno tukaj in ustvarja njegovo podobo. Napolnjuje gledališko škatlo, daje smisel, veselje, navdih in varno zavetje ...
Polde Bibič, ujet v zvezdni prah, ostaja med prijatelji v gledališkem vesolju ... In kot bi rekel Srečko Kosovel: “Ni smrti, samo tišina je pregloboka ... padaš v prepad neskončne modrine.”
Nina Zofič