Polde Bibič, eden izmed najbolj priznanih in spoštovanih slovenskih igralcev, ki je danes umrl v 80. letu starosti, je leta 2004 v reviji društva Dostop za socialna in etična vprašanja v prispevku z naslovom Mamljiva skrivnost "življenje-smrt" razmišljal o minljivosti, življenju in smrti. Nekaj odlomkov iz članka objavljamo spodaj, celotno razmišljanje Poldeta Bibiča pa si lahko preberete v PDF-obliki prispevka iz revije Dostop.

"Z omo sem večkrat zrl v nebo. Gledala sva zvezde. In kadar je zdrsnil utrinek skozi temo nad nama, je rekla: "Nekdo je umrl." Utrinki naj bi naznanjali, da je nekdo umrl. Spominjam se, kako na gosto so med svetovno vojno drsele svetleče solze proti obzorju. Gledal sem jih in mislil na vojake, ki so umirali po najrazličnejših bojiščih. Vojna mi je bila prav tako neznana in tuja kot smrt. Slutil sem, da vojno in smrt nekaj povezuje. Oba pojava sta me namreč navdajala z nekakšno posebno srhljivostjo."

Pokojni igralec opisuje tudi, kako je začel poglobljeno dojemati smrt skozi literarna in umetniška dela:
"Brez diha sem poslušal Laurencea Olivierja, ki me je s filmskega platna prevzel s Shakespearovim pretresljivim: "Biti ali ne biti – to je vprašanje!" Odgovoril ni. Samo spraševal je. Ali pomeni biti mrtev spati? Ali morda sanjati?”

"Sibeliusov Valse triste mi je, kadar koli sem ga poslušal, budil podobne občutke kot Prešernovi stihi o prijazni smrti, ki človeka popelje "tja, kamor moč preganjavcev ne seže". Pa Gradnikov Eros Tanatos. Smrt, ki je najskrivnostnejša ljubezen. Pri Mišku Kranjcu sem bral o stricu, ki se je nenadoma na postelji obrnil k zidu in so vsi vedeli, da bo umrl. Kako lepo! Obrnil se je starec v zid, potem pa odplaval v neznano. Takšne in podobne vrstice so mi približale smrt. Našel sem v njej tolažbo. Postala mi je lepa."
"Zato se mi zdi popolnoma naravno, da je v slovanskih jezikih smrt ženskega spola. Mehkejša je, toplejša, prijaznejša kot pri Germanih trdi, granitni "der Todt"."

Bibič v prispevku opiše svoj pogled na smrt, ki je po njegovih besedah - tako kot vse okoli nas - kemija:
"Ko se zavest za vselej zatemni, je konec življenja. V posmrtnost ne verjamem. Zame je smrt konec življenja. Seveda bi bilo tudi meni všeč, da bi še kar živel in živel v neskončnost. Vendar je življenje samo trenutek. Utrinek na nočnem nebu mi pomeni prispodobo življenja. Hip v nedojemljivih razsežnostih vesolja. Če imaš srečo, je lep, lahko pa je tudi strašen. Plod kozmičnega naključja.”

"Kaj je torej življenje in kaj je smrt? Verjamem, da sta en sam pojav. Nedojemljiv. Dve obliki nečesa, česar s svojimi nebogljenimi čuti ne moremo zaznati. Zato se nam zdi življenje kot čudež, smrt pa njegova usoda. Za naravoslovce kemičen proces. Vse živo je kemija. Sovraštvo in ljubezen, resnica in žalost, veselje in otožnost, sreča in obup – kemija! Kemični proces, ki naj bi bil jaz, se je začel brez moje volje. Tudi končal se bo sam od sebe. Ko se bodo elementi zvezdnega prahu nehali združevati po zakonitostih, ki jih zahteva moje bitje. Življenje in smrt, oboje sem moral sprejeti brez svoje lastne odločitve. Kakor sem vedel in znal, sem živel ta trenutek, ki se mu pravi življenje in ki je, če smo imeli srečo, lep. In vreden življenja.”

Med pisanjem prispevka je Bibič izvedel za smrti Janeza Menarta, Rudija Šelige in Antona Martija in ob koncu napisal, da njegova občutja niso več enaka kot prej, kot so živeli:
"Zdaj moje misli spremlja nenavadno čustvo. Čustvo, ki ga lahko imenujem samo "skrivnost". Ni boleče kot žalost, tudi prijetno ni kot sreča. Je nemo. Otrplo. Brez odgovora se sprašuje: Kaj je zdaj z njimi tam, kamor so se preselili, v neznanem? Zelo verjetno jih bom še srečal. V sanjah. Ali pa morda lahko rečem – v svojem vzporednem življenju?”