Dve leti sta minili, odkar je gledališka igralka Mia Skrbinac prva javno spregovorila o spolnem nasilju, ki ga je doživljala med študijem na AGRFT-ju. Njeni izpovedi je sledila kampanja #NisiSama, a o lastni izkušnji nasilja javno ni spregovorila nobena več.

Kljub temu pa se je odnos družbe do spolnega nasilja nad ženskami, tudi zaradi odmevnih gibanj kot je bilo gibanje #MeToo (#JazTudi), spremenil. Tožilstvo je decembra lani vložilo tudi obtožnico zoper domnevnega povzročitelja spolnega nasilja nekdanjega profesorja na AGRFT-ju Matjaža Tribušona. Na Univerzi v Ljubljani so sprejeli Pravilnik o ukrepih proti nasilju, nadlegovanju in trpinčenju. Na ministrstvu za kulturo pa so začeli snovati strategijo za preprečevanje spolnega nadlegovanja in nasilja v kulturi. O tem, zakaj tako žrtve kot priče kljub obsežnemu spolnemu nasilju molčijo, in o tem, kakšen je položaj žensk na področju umetnosti in kulture, sta za radijski podkast Na pravi strani spregovorili gledališki igralki Iva Babič in Nika Rozman.

"Pri spolnem nasilju gre za zlorabo moči. Meja je jasna, vse ostalo je izgovor," odločno pove gledališka igralka Iva Babič, ki je pred dvema letoma kot prva in ena izmed redkih javno spregovorila v podporo stanovski kolegici Mii Skrbinac. Dodaja, da je to storila "tudi zaradi slabe vesti, da nismo s temi praksami zaključili že v moji generaciji, ampak se je to preneslo na 20 let mlajše kolegice in dejstvo, da je Mia še zdaj v javnosti edina, je znak tega, kako težko je premakniti to goro". Da je spolno nasilje pričakovana izkušnja vsake ženske, opozarja Iva Babič in dodaja, da "tudi moja skoraj 17-letna hčerka ne gre ven, ne da bi doživela kakšno neprijetnost s strani precej, precej starejših gospodov". Temu, da je izkušnja spolnega nasilja inherentna ženskam, pritrjuje tudi gledališka igralka Nika Rozman, ki pravi: "Saj so nam že naše babice govorile, da je spolno nasilje nekaj, kar pač pričakuješ v življenju ženske."

Da bi lahko z gotovostjo govorili o obsežnosti problema, pa so pri Združenju dramskih umetnikov Slovenije in Društvu slovenskih avdiovizualnih igralcev opravili raziskavo o spolnem nasilju na področju gledališča in filma. Kot pove gledališka igralka Nika Rozman, so rezultati raziskave pokazali, da je 60 odstotkov vprašanih doživelo spolno nadlegovanje ali nasilje, le 20 odstotkov jih je nasilje prepoznalo, v 90 odstotkih pa se je nasilje dogajalo v družbi drugih ljudi. "Šokantno je, da sploh ne prepoznavamo spolnega nasilja – ne prepoznavamo ga niti takrat, ko se zgodi nam samim, niti takrat, ko se zgodi komu drugemu," poudarja Nika Rozman in nadaljuje: "Vedeti je treba, da se nasilje ženskam ne dogaja na način, kot to prikazujejo stari filmi; kjer ponoči v nekih samotnih ulicah hodi ženska v minikrilu in jo nekdo posili. Ne, to se dogaja ženskam na študijskih vajah in v delovnem okolju. To se dogaja pred očmi drugih in nihče ne reagira, nihče nasilja ne prijavi." Na vprašanje, zakaj, Nika Rozman pove, da je polovica vprašanih na vprašanje, zakaj se na nasilje niso odzvali, dejala, da zato, ker bi jih ljudje imeli za problematične in za tiste, ki po nepotrebnem komplicirajo. Drug najbolj pogost razlog pa je bil strah pred izgubo službe.

Sorodna novica Zoper Tribušona vložena obtožnica zaradi spolnega nadlegovanja

Dve leti po izpovedi gledališke igralke Mie Skrbinac o spolnem nasilju, ki ga je doživela med študijem na AGRFT-ju, lahko še vedno beremo in poslušamo, da je v študijskem procesu gledališke igre meja med tem, kaj je dopustno, in tem, kaj ni, zelo tanka. "To je spet eden izmed mitov. To je velik izgovor za to, da lahko zlorabiš pozicijo moči. Ta meja obstaja in je čisto jasna. Meja med spoštovanjem in nasiljem, meja med dostojanstvom in nadlegovanjem je zelo jasna. Nasilje nima nobene zveze z gledališko igro," poudarja Nika Rozman, Iva Babič pa dodaja, da je spolno nasilje zločin, pri katerem je vedno prisoten apriorni dvom o osebi, ki o spolnem nasilju spregovori. "Če bi rekla, da mi je nekdo ukradel denarnico, o tem nihče ne bi dvomil. Pri spolnem nasilju pa je vedno prisoten dvom, kar je najbrž mehanizem, ki so ga ustvarili zato, da bi lahko še naprej počeli to, kar počnejo." Da je spolno nasilje tudi odraz gospodarskih neenakosti, so še prepričane sogovornice, ki opozarjajo na skrb vzbujajoč in ranljiv položaj samozaposlenih ustvarjalk v kulturi. Nika Rozman pa poudarja, da je na neodvisni gledališki sceni, katere del je sama, delež žensk večinski; ženske niso samo igralke, temveč so tudi režiserke in producentke, ki odgovarjajo na potrebe sistema. Sistema, ki pa je še vedno patriarhalen in v katerem je ženska v podrejenem položaju.

Gledališče je odraz družbe
"Ogromna, ogromna količina izgovorjenih besed pripada moškim, in to ni naključje. To, da se ženski v javnem prostoru jemlje beseda, je nekaj, kar se dogaja povsod, in oder je samo logična posledica tega," pravi Iva Babič in dodaja, da to potrjujejo tudi statistične raziskave pojavnosti žensk v filmski industriji. Obstaja test, pravi Nika Rozman, o tem, ali v zgodbi, filmu, predstavi nastopata vsaj dve ženski in se pogovarjata še o čem drugem razen o moškem. "Pregledala sem svoje pretekle vloge in od približno 40, ki sem jih odigrala, sem se v približno 30 ukvarjala s svojim odnosom do moškega in ljubezenskimi težavami. (...) In tudi nagrajene so po navadi te tipične vloge, ki jih tudi sicer tradicionalno pripisujemo ženskam – ženska kot trpeča žrtev, ki je hkrati tudi seksi," dodaja Iva Babič. To so vzorci, ki jih na odru reproduciramo in vzorci, proti katerim se, vsaj v SNG-ju Drama Ljubljana, s kolegicami zelo intenzivno borimo, še poudarja Iva Babič.

V zadnjem obdobju je sicer opaziti, da je vse več gledaliških predstav, ki tematizirajo položaj žensk v družbi. "To pripisujem duhu časa. Gledališče vedno pograbi tudi tisto, kar je trenutno trend. Mogoče je razlog tudi pritisk, ki prihaja iz igralskih vrst; želja, da se o ženskah ne govori le skozi ljubezen do moškega. Igralke, redno zaposlene imamo določene mehanizme, da izrazimo svoje želje in potrebe, mislim pa, da je solidarnost, ki se je zgodila med kolegicami v teatru, tista, ki je naredila velik premik. To, da se podpiramo, nam daje veliko moč, seveda pa vsakič znova trčimo ob koncepte, ki temu nasprotujejo," meni Iva Babič. "Sama bom kar iskrena in moram reči, da sem utrujena od teh konceptov in od tega, da sem velikokrat veliko, veliko napora vlagala samo v to, da sem svoje vloge upravičila, da sem jih naredila polnovredne, jih spreminjala na vse možne načine, da bi postala bolj človeška in da ne bi bila samo dekoracija moškemu glavnemu liku. Zato sem v nekem trenutku izstopila iz te 'igre'," pa pravi Nika Rozman. In dodaja, da je na neodvisni sceni več avtorskih projektov, kjer je svobode za ustvarjanje vsebine več, čeprav z odpiranjem teh tem ves čas tudi tvegaš konflikte in zaplete. "Mislim, da je treba imeti kar trdo kožo, drugače lahko hitro odnehaš. In ta konflikt se ne ustavi – ni tako, da bi enega rešil in bi bil razrešen celoten problem. Ne, nasprotno. Konflikti se ponavljajo in vedno se odvijajo ene in iste debate, ampak jih je treba ponavljati in je treba vzdržati."

Patriarhat je škodljiv za vse
Tudi gledališke igralke smo tako kot druge ženske podvržene družbenim normam glede tega, kakšne naj bi bile. Pomembna sta videz in pojavnost. Sprašujemo se, "če nisem prevelika, če nisem preširoka, če sem premalo privlačna, če sem dovolj mlada," razlaga Nika Rozman, Iva Babič pa dodaja, da je to tudi zato, ker gledališče še vedno ustvarjajo večinoma moški, ki si želijo svoj idealni svet videti na odru. Seveda pa je takšno reproduciranje spolnih stereotipov problematično, predvsem pa ne odraža resnične realnosti življenja žensk. Sogovornici sta kritični tudi do patriarhalnega sistema, ki že deklicam narekuje podrejenost in normalizira nasilje nad njimi. "Kolikokrat smo kot deklice slišale, da te je fant udaril zato, ker si mu všeč," kritično sprašuje Iva Babič in opozarja na to, kako škodljiva so takšna in tudi številna druga napačna sporočila, ki jih kot družba dajemo deklicam. Več bi morali govoriti o enakosti spolov, to bi bilo strukturno gledano najbolj smiselno, pa poudarja Nika Rozman. "Kajti patriarhat je škodljiv za vse, tako za ženske kot za moške. Ti so sicer v bolj privilegiranem položaju in morda nimajo tako velike želje, da bi ta sistem, ki jim na neki način koristi, spremenili, ampak poudarjam, škodljiv je za vse in izrekla bom še eno 'bogokletno' besedo: feminizem – o tem bi se morali začeti pogovarjati, in to že zelo zgodaj – v šoli."