Radijska igra je bila tako rekoč ustanovna programska vsebina radia pri nas, s tem pa tudi po dediščinskih standardih že spada v polje nesnovne dediščine. Sprva so bile izvajane v živo in niso ohranjene. Najstarejši posnetki tako segajo na začetek 50. let 20. stoletja.

Skozi čas so se pri nas ustalile tri oblike radijske igre – celovečerna, kratka in radijska igra za otroke. Prav zadnja se je tudi daleč najbolj vtisnila v kolektivni spomin. Celo tako močno, da je za številne ostala sinonim za radijsko igro na splošno. Sicer pa je "slovenska šola" radijske igre izrazito dramska in si je leta, tudi na akademski ravni, delila polje z uprizoritveno umetnostjo. Z razvojem medijske krajine, zlasti zadnje desetletje, pa se je odmaknila od "slepega gledališča".

Po estetiki, dramaturgiji in produkciji je danes vse bližje filmski umetnosti in spletnim formatom, ki ji omogočajo široko dostopnost tudi zunaj linearnega programa. Sicer pa skozi čas imperativ radijske igre ostaja njena izrazita intimnost. Zato je še posebej izpovedna v osebnih zgodbah in prepogosto prezrtih temah, ki človeka najbolj nagovorijo ravno skozi njegove notranje svetove. Teme za takšne nagovore pa zaznamujejo tudi program radijskih iger v tretjem tednu maja.

Alegorija sveta, v katerem ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše
Teden v ponedeljek na Arsu vpeljuje igra Sreča in nesreča po predlogi Ervina Fritza. Gre za alegorijo sveta, v katerem ni nič tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In zato je nesreča tista, ki jo vsi poznajo, sreča pa tako neznatna, da je niti ni vredno omenjati. Protagonistki igre se odločita za stavo. Nesreča se obveže, da bo sreči pokazala, kako lahko nesreča osreči človeka. Tekmici tako vodita in režirata dogajanje, v katerem se siromak spopade s svojo pametjo in nespametjo, z nepričakovanimi naključnimi dogodki.

Igro iz leta 1997 je režiral Jože Valentič, v vlogi Sreče je nastopila Saša Mihelčič, v vlogi Nesreče pa Ivica Zupančič.

Duhovita analiza življenja
V torek na Prvem romantična komedija Onkraj dotika po zgodbi Tanje Mastnak prikazuje dogodke po neuspelem samomorilnem poskusu mlade, ambiciozne intelektualke. Igra je duhovita analiza življenja svobodomiselnega dekleta v nizu paradoksov. Uspešna tridesetletnica iz ugledne družine je bila namreč srečno bitje vse do poročnega dne, ko je svojo ljubezensko zvezo razdrla zaradi občutka neizpolnjenosti.

Igro iz leta 2003 je režiral Jože Valentič, v osrednji vlogi Marte je nastopila Nataša Barbara Gračner.

Jaz sem trobentač
V sredinem terminu kratke radijske igre na Arsu se nadaljuje cikel portretnih študij najpomembnejših ustvarjalcev radijske igre na Slovenskem v počastitev jubileja, 60. obletnice programa Ars. Dokumentarno majsko popotovanje nadaljujeta delo in ustvarjanje skladatelja Urbana Kodra. Po diplomi na Fakulteti za medicino Univerze v Ljubljani se je v celoti posvetil trobenti in glasbenemu snovanju. Daleč največ glasbe pa je ustvaril prav v žanru radijske igre, za katero je neprekinjeno ustvarjal polnih 37 let. Njegova glasba je postala sinonim za slovenski radio. V medgeneracijskem spominu ostaja njegov avizo za oddajo Lahko noč, otroci! ali pa glasbena tema iz Klopčičevega antologijskega televizijskega filma Cvetje v jeseni.

Avtor in režiser portreta z naslovom Jaz sem trobentač je Klemen Markovčič, ki se je leta 2014 z Urbanom Kodrom tudi pogovarjal.

Vse za takšen ali drugačen blagor domovine

Četrtkova igra na Arsu Vse za blagor domovine je dramatizacija Cankarjeve povesti Novela dr. Grudna, ki jo je za radio zasnoval Igor Torkar. Novela spada med zgodnja dela našega literarnega velikana, a so v njej že zastavljene temeljne značilnosti njegove etične drže. Odkrito je na strani ponižanih in razžaljenih, na strani poštene, iskrene in srčne ljubezni in skrbi za sočloveka, zato jasno vzpostavlja nasprotje med bogato, stremuško srenjo in iskreno, revno, vendar v družbi nepomembno socialno skupino. Sicer pa je Torkar lucidno izbral naslov igre, saj velja za vse bolj aktualni alibi novodobnih veljakov. Ti so namreč v imenu splošnega narodovega interesa pripravljeni ta isti narod pohoditi, pa tudi zamenjati ponos za pridobitev svojega lastnega ugodja, veljave in prestiža.

Igro iz leta 1976 je režiral Hinko Košak, v osrednji vlogi Prvega in Drugega doktorja je Boris Kralj.

Prijateljstvo kot dragoceno notranje ogledalo
Tretja majska sobota v terminu kratke radijske igre na Prvem nadaljuje svojevrsten premierni cikel Avtoportreti, ki ga je režiserka Ana Krauthaker idejno zasnovala in razvila z učenci Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik.

Človek se je od nekdaj želel opisati, orisati, izraziti. Verjetno zato, da bi lahko razumel vse svoje obraze, ki jih je zamenjal v času. Tako kot mi tudi zvok nikoli ne miruje. Nail Perviz je skozi čas doživel, kako je zamenjati dom, jezik, šolo, prijatelje in hkrati vedeti, da si vse to zdaj in prej in vse, kar še pride. Z avtoportretom je spomine, pripoved in zvočne vtise prepletel v svojevrstni dokumentarni radijski igri. Tonska mojstrica je Sonja Strenar. Produkcija B-AIR, marec 2023.

Ko Radio Huda luknja odzvanja v spominih na otroštvo
Tretji majski teden bo v nedeljo na Prvem kot vedno sklenila radijska igra za otroke. Radijska igra Radio Huda luknja po zgodbi Rajka Ranfla je neposredna in duhovita basen o tekmovanju za naslov najlepše živali Hude luknje. Igra je pred desetletji, ko je bil založniški tok radijskih iger na različnih nosilcih v polnem zamahu, izšla tudi na avdiokaseti in tako zašla v marsikatero otroško sobo tudi zunaj radijskega etra. Zato se danes umešča v vrsto najbolj priljubljenih iger, po kateri poslušalci sprašujejo s svojevrstno nostalgijo.

Igro iz leta 1973 je režiral Marjan Marinc.

Vse igre so še mesec dni po predvajanju v radijskem etru na voljo na zahtevo na spletnih straneh Prvega, Arsa ali pa na RTV 365.