Oglas
Nova galerija je zaslovela že pred odprtjem, in sicer zaradi nenavadnega objekta, v katerem je dobila svoje prostore. Gre za predelano staro elektrarno, katere jedro, tako imenovana turbinska dvorana (Turbine Hall), je bilo prizorišče nekaj zares nenavadnih predstavitev. Morda se nam je v spomin najbolj vtisnila postavitev islandskega umetnika Olafurja Eliassona The Weather Project (Vremenski projekt), katerega kleč je bila namestitev velikanskega umetnega žarečega sonca pod strop dvorane. V nekaj manj kot desetletju so tudi zdajšnji prostori postali premajhni in ob desetletnici načrtujejo gradnjo prizidka, za katerega sta načrt prav tako naredila švicarska arhitekta Herzog in de Meuron.
Zoper kronološko ureditev stalne razstaveV Tatu, ki poleg Tate Moderna obsega še galerije Tate Britain, Tate Liverpool in Tate St. Ives, so si od prvega dne prizadevali, da bi novi muzej pomenil tudi neke vrste prelomnico v načinu predstavitve umetnosti, ki je nastala po letu 1900. Jasno je namreč, da zgolj kronološko linearna ureditev močno abstrahira zgodbo o razvoju umetnosti in obenem pogosto pretirano poudarja zahodnoevropsko oziroma severnoameriško naracijo o razvoju umetnosti, ki spregleda vzporedne tokove. Prav zato je bila stalna zbirka Tate Moderna od začetka organizirana tematsko, in sicer v štirih sklopih: History/Memory/Society (Zgodovina/Spomin/Družba), Nude/Action/Body (Golota/Akcija/Telo), Landscape/Matter/Environment (Pokrajina/Snov/Okolje) in Still Life/Object/Real Life (Tihožitje/Objekt/Resnično življenje).
O dilemi še vedno prevladujočega modernističnega pristopa k organizaciji stalnih zbirk je na nedavni konferenci o dilemah, s katerimi se spopadajo muzeji moderne in sodobne umetnosti, spregovorila tudi glavna kuratorka Tate Moderna Sheena Wafstaff. Povedala nam je, da tudi v tatu razmišljajo o novem strukturiranju razstav in zbirk, saj je v zadnjih 10 letih prišlo do velikih sprememb v pogledu ljudi na umetnost, v načinu razprave o umetnosti in tudi v načinu, na katerega se ljudje učijo o umetnosti.
Wagstaffova pravi, da njihova strategija pridobivanja novih del postaja vedno širša in da se poglobljeno poučujejo o do zdaj zapostavljenih regijah, ki pa se kažejo kot umetniško in tudi politično zelo zanimive. Kot takšni zanimivi vrelišči, v katerih veliko iniciativ znotraj polja umetnosti podajajo sami umetniki, Wagstaffova izpostavi Damask in Bejrut. Wagstaffova in njeni kolegi si prav tako prizadevajo, da bi bil njihov muzej agent socialne kohezije, zaradi česar se skušajo izogniti, da bi njihove razstave in način postavitve zbirke homogenizirali poglede ljudi na umetnost.
Nove strategije med gospodarsko krizo
Sicer pa se tudi Tate Modern spopada z gospodarsko krizo. Zaradi nje so morali že nekoliko modificirati program, od muzeja pa nova položaj zahteva tudi nove strategije pridobivanja del. Wagstaffova tako med drugim izpostavi poskus generiranja skupin manjših patronov, ki pa podobno razmišljajo in so zato pripravljeni skupaj vlagati v neki dokaj specifičen umetniški program. Pomembnejše kot v preteklosti pa so tudi skupne iniciative muzejskih in galerijskih ustanov ter drugih institucij, ki lahko pomagajo pri prečenju negativnih vplivov gospodarske krize in muzejem omogočijo, da bodo tudi z manjšo količino denarja še vedno mogli redno dopolnjevati in spreminjati program.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje