Prva izkopavanja Potočke zijalke, ki leži na nadmorski višini 1700 metrov v jugozahodnem pobočju gore Olševe nad Logarsko dolino, so pod vodstvom Srečka Brodarja potekala leta 1928. V njej so našli številne živalske kosti, predvsem jamskega medveda, do katerega je imel človek pred približno 35.000 leti poseben odnos. Foto: BoBo
Prva izkopavanja Potočke zijalke, ki leži na nadmorski višini 1700 metrov v jugozahodnem pobočju gore Olševe nad Logarsko dolino, so pod vodstvom Srečka Brodarja potekala leta 1928. V njej so našli številne živalske kosti, predvsem jamskega medveda, do katerega je imel človek pred približno 35.000 leti poseben odnos. Foto: BoBo
Potočka zijalka
V zadnjih letih je paleolitsko najdišče v Potočki zijalki močno ogroženo, saj jama ni ustrezno zaščitena, v njo pa se podajajo tudi plenilci kulturne in naravne dediščine ter jo namerno uničujejo. Foto: BoBo
Potočka zijalka
Že pred več kot 80 leti so v jami našli 125 koščenih konic, ki so jih verjetno tam odložili namenoma, saj so bile del lovskega orožja in zato za paleolitskega človeka življenjskega pomena. Foto: RTV Slovenija
Izkopavanja
Strokovnjaki na podlagi najdb v jami Potočka zijalka menijo, da so jamo uporabljali kot svetišče. Foto: RTV SLO
Potočka zijalka
Potočka zijalka je bila brez dvoma brlog jamskih medvedov. Foto: BoBo
Arheološka ekspedicija na Potočki zijalki

Ekipa arheologov je v enem tednu izkopala kar tri tone zemlje oziroma 150 vreč materiala. Da so lahko zemljo prepeljali v dolino, je na pomoč s helikopterjem priskočila Slovenska vojska. Helikopter se je na goro dvignil kar štirikrat in material s Potočke zijalke je arheologe počakal v Solčavi, kjer so potem s pomočjo mokrega sejanja podrobno pregledali material. Zanimalo jih je, kako natančen je bil Srečko Brodar, prvi raziskovalec tega visokogorskega najdišča. Brodar je že prvi teden izkopavanj leta 1928 naletel na več konic iz kosti jamskega medveda. Te so bile del sestavljenega lovskega orožja in so jih uporabljali kot puščične ali sulične osti. Tako je bil Brodar ves čas prepričan, da je bila Potočka zijalka postojanka paleolitskih lovcev. Ponovno proučevanje ostalin iz te jame pa ponuja nove odgovore.
Boštjan Odar, pobudnik projekta in vodja raziskav, je prepričan, da je bila jama kot svetišče. "Vse kaže, da imamo tu opraviti z nekim posebnim odnosom človeka do jamskega medveda. Očitno je, da je človek sledil jamskemu medvedu. To ni edini primer takšne jame v Sloveniji. Imamo tudi Mokriško jamo in recimo Divje babe in v vseh treh primerih so te jame težko dostopne."

A zakaj bi se ledenodobni človek med 33.000 in 36.000 leti nazaj podajal v to visokogorsko jamo, ki je bila dostopna le, ko se je malo otoplilo, morda slab mesec na leto? Kakšen motiv je torej imel človek, da se je vedno znova odpravljal na tako nevarno pot? Odar je prepričan, da so v jami izvajali obrede. "To ni jama, v kateri bi človek lahko živel, ampak jo je obiskoval za kratek čas, potem pa se je vrnil v dolino," pravi Boštjan Odar.

Potočka zijalka – svetišče paleolitskih lovcev?
V jami je že Brodar našel 125 koščenih konic in tako ogromna količina govori v korist tezi, da so jih tam odložili namenoma. Za paleolitskega človeka so bile koščene konice, ki so bile del lovskega orožja, življenjskega pomena in jih zagotovo ne bi kar izgubil. "Morda zveni malo freudovsko, ampak koščene konice so bile atribut lova, jama pa je imela atribut zavetja. Lahko govorimo o moškem in ženskem principu. Očitno gre tu, na simbolni ravni, za neko idejo o prenavljanju živega sveta," razlaga Odar. Ob tem pa še dodaja: "V jami Lascaux so odkrili nekaj zelo dolgih, lepo okrašenih koščenih konic, ki zagotovo niso bile nikoli uporabljene. Druga jama, ki je dodatno potrdila moja razmišljanja o tem posebnem odnosu človeka do živali, pa je francoska jama Niau, v kateri so vsi rovi poslikani. Zanimivo je, da v jami niso našli konic, ampak so te puščice in sulice upodobljene neposredno na živalih. Torej, enkrat so koščene konice fizično v jami, drugič so narisane v jami."

Revizijska izkopavanja so obrodila sadove
Ko so v dolini, v Solčavi, pregledovali material, so imeli srečo, bogati zbirki se je pridružila še ena koščena konica. Da so v jami izvajali obrede, nakazujejo tudi koški rumenega barvila – okre, ki so jih zasledili med zadnjimi raziskavami. "Rdečo okro je našel že Srečko Brodar. Dejstvo je, da je rdečo okro lažje najti v blatnem sedimentu kot rumeno. Obe barvili pa so lahko uporabljali tudi v obredne namene; lahko so si pobarvali telo, obleke ali pa so poslikali stene v jami," še pravi Odar.

Med spiranjem usedlin se je na sito ujela tudi majhna klinica iz črnega roženca, imenovana dofour, ki je tipična za aurignacien, obdobje, s katerim označujejo čas od 30.000 do 40.000 let. Raziskave kažejo, da so bile klinice dufour del sestavljenih orodij, povezanih z lovskim orožjem. Luc Moreau iz Rimsko-germanskega osrednjega muzeja v Mainzu, ki je sodeloval pri raziskavah, pravi: "Govorimo o aurignacienu, času, ko se je anatomsko moderni človek pojavil v Evropi. Vemo, da se je pojavil na začetku obdobja, pred 35.000 leti, v jugozahodni Nemčiji. Izdelovali so piščali, torej so bili sposobni abstraktnega mišljenja. Izdelovali so tudi slonokoščene predmete, figurice."

Kakšna je usoda Potočke zijalke?
Ogromna količina koščenih konic, sledovi velikih kurišč brez ostankov pojedin, rumeno in rdeče barvilo, piščali iz čeljustnice jamskega medveda – vse to so dejstva, ki govorijo v korist trditvi, da je bila Potočka zijalka svetišče paleolitskih lovcev. Brez dvoma pa je bila brlog jamskih medvedov. Že Srečko Brodar je našel nepregledno množico kosti jamskega medveda, med njimi kar 150 dobro ohranjenih lobanj. A žal je večina kostnega gradiva iz Potočke zijalke uničenega. V zadnjih dneh druge svetovne vojne je namreč na staro celjsko gimnazijo, kjer so hranili material, padla zavezniška bomba.
V zadnjih letih pa je to edinstveno paleolitsko najdišče močno ogroženo. Ker jama ni ustrezno zaščitena, se v njo podajajo tudi plenilci kulturne in naravne dediščine ter jo namerno uničujejo. Podobno kot so zavarovali jamska paleolitska najdišča v Nemčiji, Franciji in Španiji in tudi naše Divje babe, bi morali zaščititi tudi Potočko zijalko ter obisk dovoliti le z vodnikom. K sreči pa je usoda tega visokogorskega paleolitskega najdišča tudi v rokah požrtvovalnih posameznikov, ki so zagotovili, da se bo zgodba o Potočki zijalki nadaljevala.
Maja Bahar

Arheološka ekspedicija na Potočki zijalki