Dolga stoletja so se po prostorih v nadstropju sprehajali le tisti, ki so skrbeli za razna popravila, ali pa stavbeniki, ki so jih usmerjali arhitekti, slednji pa skice svojih načrtov včasih pustili kar na stenah galerij. Potem ko si je bilo oktobra lani spet mogoče pobližje ogledati znamenita marmorna tla, na katerih so vodilni sienski in drugi mojstri tlakovali 'pot modrosti in vere', ki popelje do oltarja, se zdaj glave obiskovalcev ozirajo še proti oboku, ki se vzpenja 16 metrov nad tlemi.
Z odprtjem prenovljenih prostorov in hodnikov si zdaj ne bo več treba 'lomiti' vratu pri opazovanju z zlatimi zvezdami posutega modrega križnorebrastega oboka. Poslikava oboka s cvetličnim ornamentom in naslikanim kasetiranim vzorcem, ki ločuje posamezne traveje, je sicer dodatek poznejših stoletij, izvirno pa je prepoznavno preigravanje belega in črnega marmorja. To naj bi bili barvi konjev, na katerih sta jahala ustanovitelja mesta Senius in Aschius.
Nikoli tako mogočna gradnja, kot so sprva načrtovali
Siensko katedralo so začeli graditi potem, ko so leta 1196 za gradnjo zadolžili ceh oziroma stolniško delavnico. Gradbena dela so se na mestu, kjer naj bi že v 9. stoletju stala cerkev s škofovsko palačo, začela pri severnem in južnem delu prečne ladje in do leta 1215 so v novi cerkvi že potekali mašni obredi. Prvoten načrt je predvidel naknadno povečanje osrednjega dela cerkvenega telesa - to je bil vendarle čas, ko so italijanske mestne države med seboj zavzeto tekmovale na različnih ravneh, predvsem v tem, katera se bo lahko hvalila z večjo in mogočnejšo katedralo -, vendar pa tega nikoli niso uresničili (zadnji načrti so dokončno propadli zaradi uničujoče epidemije kuge, ki je Evropo zajela leta 1348). Dela triladijske bazilike z visokimi arkadami, ki so ob strani okrašene z doprsji 36 vladarjev, so bila bolj ali manj končana leta 1263. Stavbeniki so se zgledovali po cistercijanski opatiji San Galgano, ki se je danes nedaleč stran ohranila le še v ruševinah.

Tridelni vhod v stavbo
Duomo, ena najbolj prepoznavnih obiskanih znamenitosti nekoč mogočnega toskanskega mesta, se ponaša tudi s prepoznavnim zahodnim pročeljem, ki s svojo tridelnostjo nakaže, kakšna bo razčlenitev notranjščine, zato pa kot zavede pri višini cerkvenega telesa. Tridelna 'kulisa' s trikotnimi zaključki spomnijo na obliko triptiha z upodobitvijo Marijinega kronanja na vrhu.