Ostanki pred 2.000 leti v lončarski peči sežganih Germanov in psa bi lahko pomagali ugotoviti, kje natančno je ležala starorimska trdnjava Aliso in kje se je zgodila Varusova bitka. Foto: EPA
Ostanki pred 2.000 leti v lončarski peči sežganih Germanov in psa bi lahko pomagali ugotoviti, kje natančno je ležala starorimska trdnjava Aliso in kje se je zgodila Varusova bitka. Foto: EPA
Peter Janssen der Ältere: Zmagujoče Hermannovo prodiranje (1870-73)
Varusova bitka oziroma zmaga Arminiusove vojske sta bila več stoletij eden ključnih nemških nacionalnih mitov. Eden prvih, ki se je skliceval nanj, je bil Martin Luter, ki je tudi Arminiusa preimenoval v Hermanna. Foto: Kunstmuseen Krefeld/Imperium.Konflikt.Mythos

Med pripravami na veliko razstavo Imperium. Konflikt. Mythos (Imperij, Konflikt. Mit), ki bo predstavila znamenito bitko, v kateri so Germani porazili šestino rimske vojske in preprečili nadaljnje prodiranje rimskih legij na germansko območje, so s stroncijevimi izotopi preučili ostanke trupel, ki so jih pred približno tridesetimi leti odkrili v lončarski peči v Halternu, kraju, ki poleg krajev Kalkriese in Detmold velja za prizorišče bitke, ki je ime dobila po rimskem generalu, ki je zaradi razočaranja ob poorazu na bojišču naredil samomor.

24 mladostnikov in pes v lončarski peči
Nedavne raziskave, katerih kritično ovrednotenje bo tudi del velike razstave, ki jo bodo odprli 16. maja, so pokazale, da je bilo v peči sežganih 24 otrok in mladostnikov, njihova genetska struktura pa govori o tem, da so pripadali germanskim plemenom, ki so živela okoli Halterna, pa tudi v Schwarzwaldu in na Češkem in ki so sorodna rodu Germanov, iz katerega je izviral Arminius, vojaški poveljnik, ki je Germane z gverilsko in partizansko taktiko popeljal do zmage. Pri tem pa arheologe nekoliko 'muči' iskanje razloga za to, da so Rimljani ostanke pobitih Germanov in enega psa skrbno sežgali v peči.

Iskanje trdnjave Aliso
To se tudi zagotovo ni zgodilo na samem bojnem polju oziroma v času velikih bojev. Prav to pa je tudi razlog za domnevo, da je bila v Halternu večja rimska postojanka. In tako je spet oživljen spomin na legendarno trdnjavo Aliso, ki je bila tako dobro utrjena in vodena, da prav zaradi nje Germani dolgo niso mogli niti prodreti do Rena niti osvajati galskih ozemelj. Trdnjavo Aliso omenja več zgodovinskih virov. O njeni učinkovitosti pa morda najbolj nazorno piše Valleius Paterculus. Paterculus, čigar glavno delo je Kompendij rimske zgodovine v dveh zvezkih in ki svojo zgodovinsko naracijo začenja s trojansko vojno, je po poročanju časopisa Die Welt slavil preudarnost komandanta trdnjave L. Caediciusa in "tistih, ki so bili skupaj z njim zaprti v trdnjavi Aliso, ki so jo oblegale množice Germanov".

Vodja rimskega muzeja v Halternu Rudolf Aßkamp meni, da bi Haltern prav lahko bil Aliso, vendar pa dokončnih dokazov za to ni. Prav zato se bodo še enkrat lotili preučevanja najdb arheološke ekspedicije iz leta 1899. Arheologi menijo, da bi bil dober dokaz odkritje, da je bilo ozemlje Halterna z dokazanim obstojem sedeža uprave, skladišč, oficirskih hip, kasarn in delavnic kontinuirano v uporabi do leta 16, ko so se Germani dokončno umaknili iz vzhodnega Porenja. Dokler pa teh dokazov ni, se moramo zadovoljiti z domnevami, pa čeprav bi bilo tako zelo 'prikladno', če bi veliko odkritje lahko razglasili prav v tem jubilejnem letu.

Polona Balantič