Čas harmonije, ključno delo slikarja, ki je skupaj z Georgesom Seuratom uveljavil pointilzem, trenutno visi v prostorih mestne hiše v pariškem predmestju Montreuil, kjer ni deležen odnosa, kakršnega si ga po mnenju umetnikove prapravnukinje Charlotte Liebert Hellman zasluži. Vložila je tožbo z zahtevo, da se sliko, ki od 30. let 20. stoletja visi na stopnišču, kjer ni ustrezno zaščitena in bila zato žrtev vandalizma, shrani v muzeju. Obmetavali so jo z mokrimi papirnatimi zvitki, ki so na sliki pustili sledi na platnu, poroča The Art Newspaper.
Liebert Hellmanova je prepričana, da bi morala biti slika v varstvu slavnega pariškega muzeja d’Orsay, kjer že hranijo vrsto ključnih del postimpresionistov, kot sta van Gogh in Gauguin, medtem ko mestni svet Montreuila vztraja, da je za sliko poskrbljeno in da so nastalo škodo ustrezno popravili v restavratorskem postopku, ki je potekal v sodelovanju z lokalnim oddelkom ministrstva za kulturo.
V muzej original, na stopnišče kopijo
V pariškem muzeju, kjer hranijo ključna dela umetnosti 19. in zgodnjega 20. stoletja, podpirajo dedinjo (sicer hčerko nekdanje direktorice muzeja Françoise Cachin). Pripravljeni so naročiti kopijo Signacovega dela, ki bi jo obesili v mestni hiši, za sliko pa ustrezno skrbeli v svojih depojih. Vendar podrobnosti še niso dorekli, vodja muzeja Guy Cogeval in montreuilski župan se še nista srečala.
Barve naj se zamešajo v gledalčevih očeh
Podobno kot vrsto slikarjev te generacije je tudi Paula Signaca, ki se je sprva sicer zanimal za arhitekturo, nato pa se je odločil za slikarsko pot, najprej navdihnil impresionist, s katerim se je srečal na Monetovi razstavi. Potoval je po Evropi in slikal pokrajino. Leta 1884 je Moneta tudi srečal, vendar v tistem trenutku je bilo za njegov nadaljnji razvoj usodnejše srečanje z Georgesom Seuratom. Prevzela ga je njegova sistematična metoda slikanja, sloneča na tedaj priljubljenih barvnih teorijah, kratke impresionistične poteze je zamenjal z majhnimi pikami čistih barv, ki jih 'zmeša' šele gledalčevo oko.
Rad je slikal vodo, francosko obalo, kar je vsako poletje počel v St. Tropezu, kjer si je kupil tudi hišo, pozneje pa z Vincentom van Goghom slikal reko v Asnières-sur-Seine. Pozneje je imel posluh za sveže, modernejše pristope mlajših generacij in fauviste, kubiste in predstavnike drugih smeri zgodnjega 20. stoletja.