Kmalu bi minilo 40 let, odkar se je Dorothea Tanning po smrti svojega soproga, velikega dadaista in nadrealista Maxa Ernsta iz Francije vrnila v rodne ZDA. Umrla je v New Yorku, prav tam, kjer sta jo leta 1936 na razstavi v MoMi prvič prevzela dada in surealizem. V naslednjih letih se je ob preživljanju s slikanjem bolj komercialnih del sama začela ukvarjati s surealističnimi idejami. Uradno pa se je nadrealističnemu gibanju pridružila v njegovem glavnem središču Parizu.
Z Maxom Ernstom se je poročila leta 1946 na dvojni poroki z mojstrom fotografije Manom Rayjem in Juliet Browner, zakon pa je trajal vse do umetnikove smrti leta 1976. Nekoč se je pohvalila, da jo Ernest, ki ga je srečala dve leti zatem, ko je leta 1940 odšla v Pariz, nikoli ni klical "žena".
Odmik od nadrealizma in platna se raztreščijo
V opusu Tanningove ima pomembno mesto ženski akt, ki mu sledimo vse od njene prve slike. Pri 15 letih je naslikala golo žensko figuro, ki ima listje namesto las, sanjske, nadrealistične podobe zlasti forme ženskega telesa pa ji dolga leta niso dale miru. Leta 1949 sta se z Ernstom preselila v Francijo, kjer sta bivala med Parizom, Tourainom in kasneje Provanso. To obdobje je pomenilo tudi prelomnico v slogu Tanningove, ki je v 50. letih radikalno opustila surrealizem in svoje slikarstvo usmerila v abstraktnejša vprašanja. Njena platna pa so se, kot je nekoč sama rekla, okoli leta 1955 dobesedno raztreščila. "Lahko bi rekli, da sem razbila zrcalo," je pojasnila. Tedaj so nastajala v fragmente 'lomljena', prizmatična dela, ki jih ponazarja cikel Insomnie iz leta 1957. Do leta 1960 se je fragmentarnost izčistila, njena dela so postala skoraj povsem abstraktna, vendar še vedno ohranila namig prisotnosti ženske forme.
Oznaka nadrealizem je kot tetovaža
"Verjetno bom vedno označena za nadrealistko. Je kot nekakšna tetovaža: D. ljubi S. Vendar prosim, ne reči, da sem nosilka nadrealistične zastave. Gibanje se je končalo v 50. letih in moje delo se je do 60. let premaknilo toliko naprej, da imam zaradi oznake nadrealistke občutek, da sem fosil," je leta 2002 povedala za Salon.

Njeno delo hranijo galerijske hiše po vsem svetu, med drugim Tate in MoMa, vplivala pa je na umetnice, kot sta Yayoi Kusama in Louise Bourgeois. Kasneje se je posvetila pisanju in prvi roman izdala v starosti 94 let, njeno poezijo pa je bilo mogoče prebirati v uglednih izdajah, kot sta New Republic in Paris Review.
Dorothea Tanning je ustvarjala tudi scenografije za legendarnega koreografa Georgea Balanchina, uredila pa je tudi dom, ki sta ga imela z Ernestom v južni Franciji. Umetniški par je prijateljeval s Henrijem Cartier-Bressonom, Marcelom Duchampom, Trumanom Capotejem in Dylanom Thomasom. Vse to je leta 2001 popisala v svojih spominih.
Njeno delo je na ogled na razstavi v muzeju v Los Angelesu pod naslovom V čudežni deželi: Nadrealistične dogodivščine ženskih umetnic v Mehiki in ZDA. Izraz 'ženske umetnice' Tanningovi ne bi bil simpatičen, 'ogaben' ga je celo nekoč označila. "Umetnost je bila vedno splav, na katerega se povzpnemo, da bi rešili svoje duševno zdravje. Tudi danes vidim v njej takšen namen."