Dražba tega dela je trajala vsega devet minut, nov lastnik slike pa je postal kitajski zbiralec umetnin Liu Jičian. "Takoj, ko sem slišala, da je šla slika k azijskemu kupcu, sem vedela, da je bil on," je povedala Vang Vej, Liujeva žena, ki je bila v času dražbe v Hongkongu.

52-letna zakonca sta bila v kitajskih umetniških krogih dobro znana tudi že pred tem razvpitim nakupom - Liu je še posebej znan v ozki skupini osrednjih in razkošnih kitajskih zbirateljev. Mnogi pa v njem vidijo novopečenega milijarderja, ki je bil nekoč taksist. Pred časom je razburil del javnosti, ko se je dal fotografirati, kako pije čaj iz majhne porcelanaste skodelice iz obdobja dinastije Ming, za katero je odštel dobrih 36 milijonov dolarjev na dražbi hiše Sotheby's.

"Kot sta MoMA ali Guggenheimov muzej"
Vangova je znana kot gonilna sila in generalna direktorica njunega muzeja Long, ki ima dve izpostavi v Šanghaju. Zakonca sta v več kot 20 letih ustvarila obsežno zbirko, ki jo tvorijo predvsem dela tradicionalne in sodobne kitajske umetnosti, veliko od teh pa jih je na ogled v njunih muzejih.

Njun cilj je preoblikovati svoj muzej Long v svetovno destinacijo, ki bi lahko konkurirala institucijam, kot sta MoMA (Museum of Modern Art) ali Guggenheimov muzej v New Yorku. In prav pred kratkim pridobljeni Modiglianijev akt po Liujevem mnenju premore tovrstno imenitnost.

"Vsak muzej sanja o Modiglianijevih aktih," je še dejal zbiratelj za The New York Times. "Zdaj premore ta kitajski muzej tako globalno priznano mojstrovino in mojim rojakom ni več treba zapustiti države, da bi videli mojstrovino z Zahoda. Zelo sem ponosen na to." Dodal je še: "Sporočilo Zahodu je jasno: kupili smo njihove zgradbe, kupili smo njihova podjetja in zdaj bomo kupili njihovo umetnost."

Od usnjenih torbic do najdražje umetnosti
Liujev vzpon je klasična zgodba preboja med bogataše na Kitajskem po Maovi vladavini. Po nedokončani srednji šoli je začel prodajati usnjene torbice, pozneje pa je bil taksist. Leta 1983, ko je že vodil svoje majhno podjetje, je spoznal Vangovo, ki je delala kot strojepiska na eni od šanghajskih univerz.

Do poznih 80. let preteklega stoletja, ko je bila gospodarska liberalizacija Kitajske že v polnem zamahu, je Liu izpeljal serijo uspešnih naložb in do letos je Forbes njegovo premoženje ocenil na 1,22 milijarde dolarjev. Pred nekaj leti je Vangova, samooklicana "umetniška fanatičarka", prišla na idejo o odprtju muzeja, da bi lahko pokazala svojo kolekcijo tudi javnosti. Zakonca danes veljata za najboljši primer te generacije kitajskih zbiralcev umetnosti.

"Začela sta zbirati to, kar sta poznala - kitajsko umetnost, nato sta to razširila še na širšo azijsko umetnost, zdaj pa vključujeta še umetnost z Zahoda," je povedala Kai Jinčing, vodja dražbene hiše Christie's na Kitajskem.

Kdo je v kitajski družbi tuhao?
Vendar pa je par pogosto deležen očitkov o razsipnosti in pomanjkanju okusa. V razpravah o njiju se pogosto uporablja oznaka tuhao - priljubljen kitajski izraz za "neumne" novopečene bogataše. "Nedvomno sem tuhao," kljubovalno pripomni Liu. "Vendar tale tuhao vsaj prinaša mojstrovino na Kitajsko, da lahko Kitajci uživajo v njej." Dodal pa je še, da nima namena prodati pred kratkim pridobljene slike.