Po koncu druge svetovne vojne je bila gradnja in obnova stanovanj ena od prioritetnih nalog jugoslovanske oblasti. Čeprav vojne ali podobne katastrofe pri nas že dolgo ni bilo, je gradnja stanovanj ponovno naloga, katere bi se morala naša država lotiti med prvimi. Popačeni trg nepremičnin s pretiranimi cenami in količinsko kar desetkrat premajhna gradnja neprofitnih najemniških stanovanj sta privedla do situacije, v kateri si predvsem mladi ne morejo privoščiti stanovanja. Pomanjkanje (dostopnih) stanovanj ni edina hiba ponudbe stanovanj. Sloveniji nikakor ni v čast, da se je po kakovosti in velikosti stanovanj med državami Evropske unije znašla na petem mestu; od zadaj.

Oddaja Platforma se tokrat prek pogleda v zlata leta jugoslovanske stanovanjske arhitekture, ki je v tipologiji velikih stanovanjskih sosesk na eni ter v tipologiji nizke goste gradnje ljudem zagotavljala kakovostna stanovanja in obenem dopuščala arhitektom možnost za eksperiment in v dialogu z arhitekti, urbanisti in prostorskim sociologom sprašuje o tem, kakšno bi bilo stanovanje po meri sodobnega človeka. Vladimir Mušič razmere presoja po svojih izkušnjah, ki si jih je pridobil na študiju na Harvardu, kot dolgoletni urbanist, kot arhitekt megasosesk tipa Split 3 in kot član komisije, ki je po osamosvojitvi načrtovala stanovanjsko politiko in upravljanje z denarjem, pridobljenim od prodaje stanovanj po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu.

O vzornih primerih stanovanjske arhitekture v Jugoslaviji in o možnih konceptih za prihodnost (tudi prek pogleda v tujino) smo govorili z Alešem Vodopivcem in Anjo Planišček, arhitekti Boštjan Vuga, Matija Bevk, Aljoša Dekleva, Tina Gregorič in Aleksander Vujović so o stanovanjski arhitekturi govorili s svojimi projekti, sociolog Franc Trček pa govori tudi o posledicah pomanjkanja primernih stanovanj za razvoj slovenske družbe.