V New Yorku je bilo v treh kartonastih škatlah iz Mexico Cityja, ki so bile last nekega pokojnega mehiškega diplomata, spravljenih 126 zvitkov 35-milimetrskega filma, na katerem je ujetih približno 4.300 prizorov iz španske državljanske vojne, večina še nikoli videnih. Posnel jih je nihče drug kot Robert Capa, možak, ki je s sliko The Falling Soldier (Padajoči vojak), ki je še danes simbol odpora proti fašizmu, v hipu zaslovel. V objektiv je namreč ujel vojaka španske državljanske vojne v hipu, ko je bil ta ustreljen; sila udarca ga je pahnila nazaj, puško pa mu je odneslo iz roke.

Vojna, v katero so se vpletli "zvezdniki"
Preostale slike v "mehiškem kovčku" sta posnela Capova ljubimka in sodelavka Gerda Taro ter David "Chim" Seymour, ki je s Capo ustanovil slovito fotografsko agencijo Magnum. Med najdragocenejšimi najdbami so fotografija Ernesta Hemingwaya, ki jo je posnel Capa, slika francoskega pisatelja Andréja Malrauxa, za katero gredo zasluge Tarovi, in portret španskega pesnika Federica Garcíe Lorce, Seymourjevo delo.

Zakaj nismo teh slik bolj iskali?!
"Gre za za pomembno zgodovinsko gradivo, pa tudi za dopolnilo opusa treh velikih fotografov," najdbo komentira Cynthia Young, kuratorka mednarodnega centra za fotografijo v New Yorku. Na Capovih filmih so fotografije porušenih stavb v Madridu, bitk pri Teruelu in pri reki Segre, mobilizacije za obrambo Barcelone januarja 1939 in množičnega eksodusa prebivalcev Tarragone proti Barceloni ter meji s Francijo. Med najpresunljivejšimi so posnetki iz taborišč za španske begunce v krajih Argelès-sur-Mer, Le Bacarès in Bram. "To je resnično sveti gral Capovega dela. V retrospektivi se zdi nenavadno, da ni bilo večjih prizadevanj, da bi slike našli. Kot še toliko drugega so se izgubile v vojni."

Zgodovinarji po zaslugi te najdbe bolje razumejo Capov pristop k delu, "velika dilema" - ali je slovito fotografijo Padajočega vojaka zrežiral ali ne -, pa še naprej ostaja nerazrešena.

Prva medijska vojna
Španska državljanska vojnani bila mejnik le za zgodovino Pirenejskega polotoka ali celo Evrope: velja tudi za prvo "medijsko vojno". Pisatelji, novinarji in fotografi, ki so se zgrinjali v Španijo, so hoteli s svojim delom izraziti ogorčenje nad vojno in pripadnost republikanski strani. Škatle Capovih fotografij iz leta 1937 so nekako prišle v roke generala Francisca Aguilarja Gonzáleza, ki je bil v letih 1941-42 mehiški veleposlanik v vichyjevski Franciji. Filmi so se "skrivali" v zapuščini mehiškega režiserja Benjamina Tarverja, ki jih je podedoval od svoje tete, generalove prijateljice. Našli so se v devetdesetih letih, po dolgotrajnih pogajanjih pa so zdaj prešli v roke Mednarodnega centra fotografije v New Yorku, ki ga je leta 1974 ustanovil Cornell Capa, brat velikega fotografa.

Hoja po robu
Capo, ki je v očeh kolegov veljal za drznega, glamuroznega umetnika, je pisatelj William Saroyan nekoč opisal kot "igralca pokerja, ki po strani še malo fotografira". Fotograf, ki je v Vietnamu na mino stopil in umrl pri samo 40 letih, je znan predvsem po svoji izjavi, da "če tvoje slike niso dovolj dobre, to pomeni, da nisi dovolj blizu akciji".
V pismu iz Kitajske, ki ga je naslovil na prijatelja, je razkril tudi razklanost, ki se je skrivala za tem "junačenjem": "Najbolj goreča želja vsakega vojnega fotografa je brezposelnost." (Kitajsko je obiskal leta 1938 pod okriljem nacionalističnega vodje Čangkajška, ki je bil na čelu odpora japonski invaziji. Kitajska je takrat, podobno kot Španija na Zahodu, veljala za vzhodno fronto mednarodnega boja proti fašizmu. Capa je posnel vrsto serijo fotografij prebivalcev Hankouja med japonskim letalskim napadom. Slavna je predvsem fotografija dečka, ki so ga sovražniki ustrelili, medtem ko je skušal ujeti pobeglega prašiča in kokoši.)
Ana Jurc